Glavna novica je seveda zgodovinski poraz krščanskih demokratov, Olaf Scholz je sicer zmagal, ampak še ni trdno v kanclerskem sedlu, saj je ostal brez čisto leve večine.
Morda se bo naslov tega prispevka komu zdel zavajajoč. Vendar je eno pravih presenečenj včerajšnjih nemških volitev ravno to, da so tri stranke, ki pokrivajo desni in sredinski del strankarskega prizorišča, krščanski demokrati, liberalci in Alternativa za Nemčijo, skupaj osvojile absolutno večino sedežev. Socialdemokrate, zelene in Levico so porazili za manj kot odstotno točko in po trenutnih podatkih osvojili 380 od 735 sedežev, kar pomeni, da rdeče-rdeče-zelena koalicija niti teoretično ni mogoča. Vzpon socialdemokratov je pomenil precejšen potop Levice, ki je prvič po letu 2002 zgrešila petodstotni parlamentarni prag, čeprav si je vstop v parlament vseeno zagotovila s tremi neposrednimi sedeži.
Pričakovani poraz krščanskih demokratov
Kljub temu je glavna novica seveda zgodovinski poraz krščanskih demokratov. V zadnjih tednih jim je uspelo nekaj točk celo pridobiti, očitno največ na račun zelenih, ampak dobrih 24 odstotkov je daleč najslabši izid v strankini več kot sedemdesetletni zgodovini. In čeprav bo marsikdo izid razumel, kot da je katastrofa posledica odhoda Angele Merkel, bi bilo bolj pošteno reči, da je rezultat njene (pre)dolge vladavine. Morda največjo medvedjo uslugo pa je kanclerka svoji stranki naredila s tem, da jo je vsebinsko precej izpraznila in da ji je vsilila kanclerskega kandidata Armina Lascheta, ki naj bi poosebljal kontinuiteto.
Kljub dobrim petim odstotnim točkam plusa so med poraženci v bistvu tudi zeleni. Nekaj manj kot petnajst odstotkov je manj od najnižjih napovedi in prepolovljena podpora iz najboljših časov tik pred začetkom koronske krize, ko je bila stranka na krilih petkov za prihodnost. Kot sem že omenil v enem prejšnjih prispevkov, jo je vsaj deloma pokopalo tudi lastno vztrajanje pri politični korektnosti, ko je spol kandidatke štel več od priljubljenosti. Ampak zeleni so preprosto stranka ene teme, in ko ta ni čisto v ospredju, je njihov domet omejen.
“Zima” demokristjanov je prispevala k izboljšanemu izidu liberalcev, populistična Alternativa za Nemčijo pa je, vsaj glede na prve rezultate, dosegala bistveno različne izplene na vzhodu in zahodu države. Na vzhodu je ponekod celo napredovala in šibkim krščanskim demokratom iztrgala kar nekaj enomandatnih okrožij. Na zahodu in v velikih mestih je izgubljala, v Berlinu se je praktično prepolovila. Značilno je, da je imela Alternativa pozitivno bilanco le v razmerju do Levice, saj jo je nekako zamenjala kot regionalna stranka nemškega vzhoda. Glede na kaotičen mandat, pa so v stranki lahko z izidom nad desetimi odstotki zadovoljni, čeprav so padli s tretjega na peto mesto.
Olaf Scholz je zmagal, ampak …
Finančni minister Olaf Scholz je kot voditelj socialdemokratov izkoristil gnečo v kazenskem prostoru in se v zadnjih tednih kampanje prebil povsem v ospredje. Kot eden glavnih kriznih menedžerjev pandemije v Nemčiji je občutek stabilnosti pri ljudeh očitno ustvarjal veliko bolj kot krščanskodemokratski kanclerski kandidat Armin Laschet. Medtem ko so socialdemokrati večino časa od vzpona zelenih prebili krepko pod mejo dvajsetih odstotkov, so se po šestnajstih letih zdaj vrnili na prvo mesto. A če so leta 2002 zmagali z 38,5 odstotka glasov, jih bo tokrat komaj šestindvajset, kar pa je še vedno za četrtino več kot leta 2017.
In to je težava. Ker je ostal brez čisto leve večine, Scholz še ni trdno v kanclerskem sedlu. Ni sicer izključeno, da se bo iskanje nove koalicije nazadnje izteklo v obnovo sedanje velike, seveda po vsej verjetnosti pod vodstvom Olafa Scholza. Krščanski in socialni demokrati so skupaj namreč dosegli približno 50 odstotkov glasov, na kar v zadnjih tednih ravno tako ni kazalo veliko stvari, a je povezano s počasnim drsenjem zelenih in Levice navzdol.
Verjetneje je kajpak, da bosta Scholz ali Laschet vlado oblikovala z zelenimi in liberalci.
Pri tem so liberalcem bližji krščanski, zelenim pa socialni demokrati. A ena od strank se bo morala žrtvovati. Krščanskim demokratom sestop z oblasti seveda ne diši, bi pa bilo iskanje pod Merklovo izgubljenega profila v opoziciji najkoristnejše. Hkrati je res, da je nepričakovana šibkost zelenih po volitvah kljub zgodovinskemu porazu pri marsikom v Laschetovi stranki prebudila upanje, da bi bilo mogoče vendarle oblikovati jamajško koalicijo, v kateri bi se krščanski demokrati izgubljali manj kot v dolgotrajni veliki koaliciji. Ampak vprašanje je, zakaj bi zeleni raje koalirali s poraženci kot z zmagovalci.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
