Letošnje najpomembnejše volitve v Evropi bodo že čez slab mesec. Kar je bilo še pred kratkim videti kot sprehod za vladajoče krščanske demokrate, se je spremenilo v pravo kriminalko. Za prvo mesto in kanclerski položaj se potegujejo trije enakovredni kandidati, pravzaprav kandidatka in dva kandidata.
Presenečenju je ime Olaf Scholz
Pravo vstajenje od mrtvih je uspelo socialdemokratom in njihovemu voditelju Olafu Scholzu. Podkancler in finančni minister je v zadnjih tednih uprizoril pravi zasledovalni tek. Osebno je veliko bolj priljubljen kot krščanskodemokratski kandidat Armin Laschet ali kandidatka zelenih Annalena Baerbock. Njegova stranka je izrinila zelene kot glavne nasprotnike krščanskih demokratov, po nekaterih anketah pa je celo že prevzela vodstvo. Razlike so sicer majhne, trenutno se nobeni stranki ne obeta več kot 25 odstotkov podpore. Kdor koli bi torej zmagal, bi zmagal z najnižjim izidom po drugi svetovni vojni.
Scholzev preboj v prvo vrsto je verjetno vsaj deloma posledica dejstva, da sta se obe drugi veliki stranki odločili za manj priljubljena “paradna konja”. Zeleni so Baerbockovi kot ženski dali prednost pred bolj čislanim Robertom Habeckom, krščanskodemokratski podporniki Merklove pa so dobesedno izsilili nominacijo kanclerkinega dolgoletnega somišljenika in ministrskega predsednika zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija Armina Lascheta, ki naj bi zagotovil “kontinuiteto” njene politike. Pri tem so se vsi zavedali, da je v javnosti precej bolj priljubljen bavarski ministrski predsednik Markus Söder. Slednji je, da bi prišel do kanclerske kandidature (malo pa tudi iz strahu pred zelenimi, ki so na Bavarskem že dihali njegovi stranki za ovratnik), celo žrtvoval do nedavnega prepoznavno konservativnejši profil svoje Krščanskosocialne unije (CSU). Dodatno so prestiž Baerbockovi znižali očitki, da so deli njene nove knjige plagiat. Demokristjanu Laschetu pa je škodovalo nespretno ravnanje ob poletnih katastrofalnih poplavah na nemškem zahodu.
Nadaljuje se dolgotrajni trend zatona nemških “črnih”
Trenutno se ne glede na to, kdo bo po volitvah 26. septembra na prvem mestu, zdi, da bodo demokristjani osrednji osmoljenci. Izgubili bodo veliko glasov in tudi, če bodo ostali v vladi, bodo v njej nedvomno šibkejši kot doslej. Omenjeno je vsaj navidezno v kričečem nasprotju z lanskim stanjem. Takrat so v nekaterih anketah na vrhuncu koronavirusne krize dosegali tudi 40 odstotkov. Ironija je, da se jim zdaj obeta nižji odstotek glasov, kot ga bo na prihodnjih volitvah glede na ankete v Sloveniji verjetno dosegla Slovenska demokratska stranka.
Toda ne bi smeli pozabiti, da je zaton nemških “črnih”, ki je na vidiku, samo nadaljevanje trenda, ki se je začel veliko prej in ga je pandemija le začasno spremenila. V bistvu so bili Nemci vladavine krščanskih demokratov in Angele Merkel naveličani že vsaj ob koncu leta 2016, ko je v anketah zakraljeval takratni kanclerski kandidat socialdemokratov Martin Schulz. Njegov vzpon je tedaj nepričakovano zaustavil sorazmerno nepomembni lokalni obračun v majhni deželi Posarje, kjer je zmagala priljubljena krščanskodemokratska ministrska predsednica. Merklova se je nato na krilih zase značilnega mehkega populizma sprehodila do zmage, a z zelo skromnim izidom.
Krščanskim demokratom bi morebitni “post” v opoziciji po dolgih letih Merklove pravzaprav koristil
Merklova je Nemce razjezila tudi s tem, da je ne glede na drugačno govorico volilnih izidov še enkrat vsilila obnovo velike koalicije. Z leve so se zato v demokrščansko volilno telo zajedali zeleni, ki so v začetku leta 2020 že postali začasno najmočnejša stranka, z desne pa Alternativa za Nemčijo. Pandemija je dinamiko za nekaj časa preobrnila in stranko Merklove pognala v višave, toda pod površjem ni nehalo brbotati.
Seveda si bo volilno kriminalko v Nemčiji marsikdo razlagal kot posledico odhoda “materinske” kanclerke. Vendar je verjetno bolj pošteno priznati, da je izvotlitev vsebinskega profila Krščanskodemokratske unije (CDU) pod njenim vodstvom velik del težave. Temu se je pridružilo še uspešno kanclerkino izločanje vidnejših strankinih osebnosti, ki so se ji kdaj zdele “nevarne”. Seznam je v šestnajstih letih postal zelo dolg. Zato ima človek celo občutek, da bi krščanskim demokratom morebitni “post” v opoziciji po dolgih letih Merklove pravzaprav koristil.
