Aleš Maver 
Lahko bi rekli, da je bil najpomembnejši dogodek tokratne predvolilne kampanje v Franciji odločitev Francoisa Fillona, da ne izstopi iz predsedniške tekme. S tem je desni sredini, če se ne bo zgodil srednje velik čudež, praktično onemogočil boj za Elizejsko palačo. Seveda je moč razpravljati o tem, ali je bil zaustavljen po pravilih ali ne.
V Ratzingerjevem odnosu do pokoncilskega dogajanja se zrcalita ista poštenost in trma, s katerima je izpeljal svoje najosupljivejše dejanje. Februarja 2013 se je odločil, da se ne more več pretvarjati, da lahko kot šestinosemdesetletnik s kopico drugih, osnovnejših težav zares vodi tako veliko skupnost, kot je Cerkev. In je to (spet) povedal in naredil edini logični korak.
Za Merklovo in CDU včerajšnji dosežek ni samo prvi uspeh po zelo dolgem času, marveč je tudi razlog za olajšanje. Seveda so Posarci nagradili predvsem Kramp-Karrenbauerjevo in ravno niso hoteli, da bi v njihovem lokalnem spopadu odločali zvezni dejavniki, zato so tako množično pridrli na volišča. Toda tolikšna razlika na vrhuncu evforije zaradi Schulza bo težko ostala brez odmeva na majskih deželnozborskih volitvah.
Merklovo in krščanske demokrate poleg splošne zasičenosti s kanclerkino vladavino po drugi strani še naprej pesti nečedna turška ofenziva, zaradi katere v očeh javnosti zlasti krščanska demokracija izpade kot neodločna in bojazljiva, socialdemokratom pa se kot manjših partnerjev zadeva skoraj ne dotakne.
Tako so se po Trumpovi senzaciji v ZDA še druge volitve v Evropi, na katerih so imeli populisti možnost za odmeven uspeh, iztekle z njihovim porazom. K temu ni malo prispeval turški predsednik Erdogan, ki je s svojim izsiljevanjem in norčevanjem iz držav Evropske unije po eni strani prisilil Marka Rutteja k odločilnim korakom, p0 drugi strani pa povzročil stekanje Nizozemcev za njim in za njegovo stranko.
Nizozemske volitve so v nasprotju s skoraj vsemi predvolilnimi pričakovanji dobile prepričljivega zmagovalca. Liberalni ministrski predsednik Mark Rutte naj bi s svojo Stranko za svobodo in demokracijo vknjižil še tretjo zaporedno relativno zmago, s sicer … Beri dalje
Donald Trump je postal ameriški predsednik na valovih splošnega nezaupanja v vsakršen esteblišment. Po Trumpovi zmagi se je sprva zdelo, da bo vlak nedvomno odpeljal še v drugo smer in da bo epska zmaga newyorškega milijarderja nesporna voda na mlin evropskih populistov. Ali se trend obrača?
Vstop karizmatičnega in v notranji politiki precej neobrabljenega Schulza je sceno dramatično spremenil. Za razliko od ne preveč navdihujočih Steinmeierja in Gabriela se lahko vsaj dela, da prinaša nekaj novega, kar je proti dolgoletni vladavini Merklove že precej. Nekaj spominov na njegovo odrezavo in duhovito vodenje Evropskega parlamenta je vsekakor naslednja dobra popotnica.
Če je bilo prej torej v isti sapi govora o nemško in slovensko govorečih deželanih, je zdaj slovenska navzočnost v deželi izpostavljena kot nekakšna (folklorna?) posebnost. Vendar bo potrebno glede na koroške razmere in na pripravljenost nekaterih politikov, da še vedno oživljajo stare demone, tudi to rešitev šteti za uspeh, če bo nazadnje le našla pot v ustavo.
Vrnitev Martina Schulza iz Bruslja je, kot zdaj kaže, za socialdemokrate pomenila preboj. Dolgoletna prednost “črnih” se je tako rekoč v trenutku stopila praktično na ničlo, in to pol leta pred volitvami. Zakaj v takih razmerah podariti predsedniški položaj strankinemu vojaku SPD Franku-Walterju Steinmeierju?
Ampak najbolj pestro utegne biti na Nemškem. Že zdaj je videti, da se bodo tamkajšnje sicer šele jesenske volitve sprevrgle v glasovanje, med katerim bo večina volivcev na lističu videla le ime mame Merklove, in se bo odločala zgolj o tem, ali jo hoče še naprej gledati na kanclerskem stolčku. Angelci takole na prvi pogled ne kaže slabo.
Hvaležen sem Branku Cestniku, ker me je s svojim nedavnim prispevkom o domnevnem zaostrovanju front glede papeža Frančiška spodbudil, da, kot bi znova on rekel, še jaz izpljunem krastačo, ki se mi že nezdravo dolgo valja po ustih.
Mediji so z bombastičnimi naslovi do zadnjega vzdrževali napetost, češ, tokrat lahko volilni možje presenetijo in Donaldu Trumpu še preprečijo pot v Belo hišo. V člankih in prispevkih samih so se sicer izražali precej previdneje kot v naslovih.
Tudi leto 2016 je Slovenija preživela s koalicijo narodnega zastoja na čelu, ki je kljub občasnim družinskim prepirčkom karseda trdna, saj kam pa naj socialni demokrati in demokratični upokojenci pravzaprav gredo. V opozicijo gotovo ne. In če kdaj odstrelijo kakšnega zamenljivega ministra, se to zgodi zgolj zato, da je položaj nezamenljivih trdnejši.
Italijanske povolilne ankete so notorično nezanesljive. Toda ob napovedi, da naj bi proti predlaganim ustavnim spremembam glasovalo med 54 in 58 odstotki volivcev, je skoraj gotovo, da ustavni referendum pri zahodnih sosedih ni uspel. Pri … Beri dalje
Po Trumpovi zmagi v ZDA je verjetno presenečenje, da novemu avstrijskemu predsedniku ne bo ime Norbert Hofer. Kot kažejo precej zanesljive povolilne projekcije, je dolgočasni profesor ekonomije in politični veteran Alexander Van der Bellen dosegel več kot 53 odstotkov glasov, kar bi moralo biti dovolj za končno zmago.
Vsekakor mora vsaka prihodnja obnova desnice upoštevati težave Slovenk in Slovencev s spremembami, kot jih kažeta 6. december 1992 in 4. december 2011. Seveda pa bi bilo od pozabe tega nauka usodneje le še, če bi poskušali na manjšinskem polu političnega prizorišča z večinskim tekmovati prav v izogibanju vsakemu korenitejšemu rezu.
Desnica” v zelo širokem smislu je v zadnjih dveh mesecih v Slovencem domačih logih zabeležila nekaj nepričakovanih uspehov. Sicer je treba ob tej ugotovitvi takoj potegniti ročno zavoro. Ravno v jugovzhodni Evropi, s katero Slovenija ni brez pomembnih stičnih točk, je bila slika drugačna. Za “desnico” pri nas pa je ohranitev in poudarjanje močnega evropskega okvirja in uvajanje vsebinskega liberalizma tako rekoč edino upanje.
A tista skupina volivcev, ki jo je slavno vladanje na povojnem humusu vzgojenih elit najbolj odrinilo na rob, je tem istim elitam v Sloveniji v primeru Zorana Jankovića verjela, v ZDA pa svojim, ki so ji ponujale Hillary Clinton, ni. Lahko, da bo zaradi tega bolela glava ves svet, toda aroganca vsaj ni bila nagrajena kot pri nas. In v tem je nekaj, sicer bolj slabe, utehe.
V ZDA bo volilni rezultat v vsakem primeru presenečenje. Namesto še včeraj pričakovanega sorazmerno preprostega sprehoda Hillary Clinton do Bele hiše imamo opraviti z najtesnejšim volilnim rezultatom po legendarnih volitvah leta 2000. Kar lahko rečemo, … Beri dalje