Če sem se nedavno poskusil v mahanju v slovo odhajajočemu “opičjemu letu”, se nekako spodobi in je pravično, da z mislijo ali dvema izrečem dobrodošlico njegovemu “petelinjemu” nasledniku, ki nas sedaj po umni koledarski matematiki rimskega škofa Gregorja XIII. razveseljuje že svojih petnajst, po starejšem štetju Julija Cezarja in aleksandrinskih astronomov pa komaj dva dni.
Vstop z veliko neznanko
Šele v tem tednu bo zares jela meso postajati največja senzacija opičjega leta. In kdor je po zdravi kmečki pameti menil, da se bo The Donald kaj pomujal za razprševanje meglic, vezanih na svoje umno krmarjenje ameriške barke, se je pač bridko urezal. Kakor se je navsezadnje že poprej urezal, znova na prvo žogo misleč, da senzacije sploh biti ne more. Slovenci smo tu vsaj malo na boljšem, ne zato, ker bo Belo hišo poslej vsaj občasno naseljeval naše gore list, temveč prej zato, ker je spletno čivkanje v naših logih že udomačeno kot osrednji forum delanja velike politike, sedaj se pa po vsem videzu seli na najvišjo raven.
Je pa Donaldova zmaga vseeno sprožila vsaj nekaj zanimivih procesov. Tako se recimo mnogi, ne boste verjeli, celo moja malenkost, po njej začenjajo spraševati, ali bi ne šlo svetu res bolje, ako bosta, kakor se napoveduje, novi stanovalec Bele hiše in uralski Vlado odmrznila zaledenele odnose. Nekateri so sploh že čisto opustili še dovčerajšnje glasne kritike Supervlada in nenadoma gledajo v njem predvsem izjemno učinkovitega nadšerifa, ki ve, kako se zadevi streže. S tem so se pridružili stotnijam drugih, ki tako mislijo že več kot desetletje. Naš Vlado kajpak resno računa na Donalda in je očitno že dovolil po sovjetsko spontane pobude o tem, naj kakšno mesto za Uralom dobi kar Trumpovo ulico.
Mogoče bo zaradi nje in zaradi sloge dveh alfasamcev kje na svetu res kaj več miru, četudi Alep kot nekakšen stranski produkt napovedujoče se odjuge ne deluje posebej navdihujoče. A kaj, ko bo prav srednja Evropa s svojimi vzhodnimi podaljški v tem primeru služila za nekakšen drobiž, na katerega bodo onkraj luže zlahka pozabili. Tolaži me le misel na številne rojakinje in rojake, ki se bodo v tej vlogi odlično počutili.
Frančiška in Angelca
Še preden so Američani izvalili svoje presenečenje, je bilo že jasno, da ob koncu petelinovega leta v Elizejski palači ne bo več Hollandovega Frančiška. Očitno ni hotel posnemati našega Črtomirja in se lotevati boja brez upa zmage. Da bi predsedniški položaj za socialiste ubranil vsaj njegov ministrski predsednik Valls, ni posebej verjetno. Vse kaže, da se bosta zato tam sredi pomladi najbolj udarila neki drug Frančišek in Le Penova Marina. Oba se bosta skušala, kot kaže, obešati na poglavja iz Američanovega učbenika in oba bosta prejkone stavila na prijateljstvo z uralskim Vladom. Bog nas obvaruj, če bo njuna, pri vsakem po svoje zasukana “konservativna revolucija”, videti kot njegova.
Ampak najbolj pestro utegne biti na Nemškem. Že zdaj je videti, da se bodo tamkajšnje sicer šele jesenske volitve sprevrgle v glasovanje, med katerim bo večina volivcev na lističu videla le ime mame Merklove, in se bo odločala zgolj o tem, ali jo hoče še naprej gledati na kanclerskem stolčku. Angelci takole na prvi pogled ne kaže slabo, saj so njeni črni še zmerom daleč pred vsemi ostalimi, pa tudi upravičeno slabi spomini na iskanje porjavelih rešiteljev v preteklosti so veliko bolj živi kot kje drugje. Zato se vsaj za zahodni del države zdi, da ne bo tako zlahka planil v objem popolnih neznancev, kot so to naredili v Ameriki. A kadar se volitve, če ne potekajo ravno v Turkmenistanu, spremenijo v referendum o zgolj enem človeku, se zna zgodba hitro slabo končati. Če ima volivec za nameček še občutek, da je za tem človekom ves politično-medijski mastodont, kakor se je primerilo nesrečni gospe Clintonovi, je še slabše. In že zdaj si je moč predstavljati duhamorno poletno ponavljanje gesel “Angelca ali smrt” iz vseh mogočih zvočnikov od Berlina do Stuttgarta in od Tokia do Ženeve. Znabiti, seveda, da bodo pod temi gesli klecnili prenekateri po duši v bistvu zeleno, rumeno ali celo rdeče in temno rdeče naravnani volivke in volivci, toda zavoljo izkušenj z Otoka in z onkraj luže nihče ne ve, kako se bo odzval povprečni konservativec. Da je njeno ladjo čisto na začetku petelinovega in volilnega leta zapustila Steinbachova Erika, Angelce sicer ne bi smelo preveč razžalostiti, saj je gospa dolga leta predvsem motila nemško-poljsko slogo. Poleg tega niti ob podmerskem “maminem” dosežku ni verjetno, da bi črni in rdeči skupaj ostali brez večine. Pravzaprav utegnejo ravno rdeči potegniti iz rokava tistega asa, ki bo kos Angelci in ki mu hkrati ne bo treba zavijati v nedovoljeno smer.
