Mahanje v slovo “opičjemu” letu

cerar_erjavec_zidanPa tako lepo je kazalo, da se bomo leta 2016 spominjali predvsem po harmoničnem obeleževanju srebrnega jubileja samostojnosti. Obeleževanje je sicer bilo, a zataknilo se je že pri harmoniji. Sploh pa je potekalo v mednarodnih okoliščinah, ki bi še stoletnici komaj prinesli mesto na robu naslovnice.

V ležernem koraku naprej (in nazaj)

Sicer se v Sloveniji potem, ko nas je vsaj začasno obšel begunsko-migrantski val, niti ni dogajalo kaj posebnega. Tudi leto 2016 je preživela s koalicijo narodnega zastoja na čelu, ki je kljub občasnim družinskim prepirčkom karseda trdna, saj kam pa naj socialni demokrati in demokratični upokojenci pravzaprav gredo. V opozicijo gotovo ne. In če kdaj odstrelijo kakšnega zamenljivega ministra, se to zgodi zgolj zato, da je položaj nezamenljivih trdnejši.

Nadaljevalo se je hkrati drsenje desnosredinske opozicije v nepomembnost. Število področij, na katera bi še imela kaj zaresnega vpliva, se je bržkone znova zmanjšalo. Nič čudnega, če je nervoza akterjev na desni vse večja in če, ker ne morejo tepsti osla, udrihajo po pregrinjalu oziroma drug po drugem. Seveda bo naraščanje že tako občutnega neravnovesja v družbi kmalu nujno pripeljalo do večjega glavobola.

Dolgčas doma je nekoliko popestrilo le alternativno praznovanje petindvajsete obletnice osamosvojitve pod Vršičem, v mislih organizatorjev najbrž kar združeno s praznovanjem prihajajoče stote obletnice oktobrske revolucije. Pokvaril ga je samo predsednik republike, ko vrhovnemu svetovnemu junaku socialistično-carističnega dela ni zapel primernega slavospeva.

V galopu v neznano

V belem svetu je bilo povsem drugače. Šoki so sledili drug drugemu in za komaj kakega bi lahko našli pozitivno oznako. Najprej se je Evropska unija zapletla v mefistovsko kupčijo s turškim trdorokcem. Razumljivo, nuja in skušnjava sta bili enostavno preveliki. Toda vprašanje je, kaj bo od kupčije ostalo, ko bo Erdogan opravil z vso dejansko in namišljeno opozicijo doma.

Na Nizozemskem, v eni najbogatejših dežel celine, so poskrbeli za brco Ukrajincem. V spretni skupni režiji obeh skrajnih robov političnega prostora so se odločili, da nočejo imeti z barbari z vzhoda ničesar skupnega. A to je bil šele začetek vala.

V Nemčiji, zlasti v vzhodni Nemčiji so pod težo sesedanja konsenza o politiki odprtih vrat desni populisti marsikje pometli z levimi in se začeli zajedati v sredino.  Najabsurdnejši uspeh pa je vnovična sprega gesel z desnega in levega roba zabeležila na Otoku. Nikomur potrebni in vsekakor ne nujni referendum se je za Davida Camerona in Evropo namesto v triumf spremenil v nočno moro, med torijci pa iz prvih klopi skoraj čisto zbrisal evropskemu povezovanju naklonjene ljudi. Kdo bi si mislil, da bo človek moje baže v damskem dvoboju, ki je očitno pred nami, stavil na Nicolo Sturgeon namesto na Thereso May?

V tem hitrem preletu je Donald Trump na koncu, četudi bi marsikaj terjalo, da ga postavimo na čelo. Morda bo njegova zmaga na koncu odnesla elektorski sistem, toda to je še najmanj pomembno. Tudi praktično ni dvoma, da je bil v starčevskem dvoboju bolj svež obraz. A če je takoj po volitvah še tlelo nekaj upanja, da morda le ni čisto “lažni prijatelj” pravih konservativcev in da se zna iz njegove zmage ob slabem izcimiti marsikaj dobrega, je že njegovo sestavljanje kabineta odplaknilo precej upov. Tako se zdi, da utegne biti (vzhodni) Alep kar dober približek urejanja sveta po podobi trdorokcev iz Moskve in Washingtona, obeh lažnih konservativcev. Četudi kalvarije Alepa niso znali ali hoteli omiliti Obamovi.

Zato bi bil najslabši nauk, ki ga lahko na rob odrinjena desna sredina v Sloveniji izpelje iz leta opice in leta populistov, da se je treba po njihovih receptih ravnati pri nas. Tisto, čemur v Sloveniji rečemo levica, je v teh receptih veliko bolj izurjeno, zaradi česar videnega v Veliki Britaniji, ZDA ali Franciji ne kaže počenjati doma.

Na zabavni strani leta 

Leto je bilo res “opičje”, vendar je bilo v njem marsikaj zabavnega. Recimo padec in vzpon Melani(j)e Trump, v tem vrstnem redu. V zelo kratkem času se je med Slovenci prelevila iz nekoga, ki se mu mora vsak omikanec posmehovati, v dobrodošlo blagovno znamko. In če nič drugega, je bilo spisanih nekaj velikih športnih pravljic. Ob njih so si za kak trenutek podali roke celo naši všečki na facebooku. Morda pa lahko njihovo rokovanje že naslednje leto preskoči še na kako drugo raven.