Francoska izbira brez izbire

Lahko bi rekli, da je bil najpomembnejši dogodek tokratne predvolilne kampanje v Franciji odločitev Francoisa Fillona, da ne izstopi iz predsedniške tekme. S tem je desni sredini, če se ne bo zgodil srednje velik čudež, praktično onemogočil boj za Elizejsko palačo. Seveda je moč razpravljati o tem, ali je bil zaustavljen po pravilih ali ne, vendar je bilo dovolj kmalu jasno, da je v očeh javnosti iz junaka nazadoval v bedaka. Tudi začasno okrevanje v anketah se je v zadnjem tednu ustavilo.

Konec pete republike?

S svojim vztrajanjem v boju brez upa zmage bo ob morebitnem izpadu v prvem krogu Fillon nekako torpediral še celotno zgradbo de Gaullove pete republike, ki je temeljila na ravnotežju med desno in levo sredino, celo s prevlado prve. Od leta 1958 naprej je namreč desnica v Franciji skupaj vladala kar štirideset let. Zmerno levi socialisti so v zadnjih tednih dokončno izpadli igre, saj se izbira levega, s “sistemom” neobremenjenega kandidata ni obrestovala. Nasprotno, pomagala je k vzponu Jeana-Luca Melenchona z levega roba, ki je oživil spomine na nekdaj močne francoske komuniste več desetletij po njihovem zatonu.

Peta republika se vrhu tega zelo maje zato, ker ni prav nič jasno, s kakšnim parlamentom bo imel opraviti novoizvoljeni predsednik. Le nekaj tednov bo predsedniških volitvah bodo namreč sledile še parlamentarne. Na njih pa bodo predsedniku, po vsej verjetnosti “naturščiku”, nasproti stale etablirane stranke z razvejano mrežo lokalnih postojank in kandidatov. Tako se zdi “kohabitacija”, ta pošast de Gaullovega sistema, ki je doslej strašila med letoma 1986 in 1988 in med 1993 in 1995 pod Mitterandovo ter od leta 1997 do leta 2002 pod Chiracovo egido, skoraj neizbežna. Paradoksno bi od treh najvišje uvrščenih kandidatov parlamentarno večino morda še najlaže sklepal Melenchon, če bi svojo morebitno zmago seveda prodal kot zmago levega bloka, katerega del so bili komunisti in socialisti skupaj dolga desetletja.

Omejena moč populizma? 

Današnje volitve bodo v vsakem primeru močno odmevale po Evropi. Skoraj ves čas je bila glavna zvezda dogajanja Marine Le Pen. A v zadnjih mesecih je njena zvezda nekoliko potemnela, čeprav ne tako očitno kot Fillonova. Po tem, ko je bilo od vsega začetka malo verjetno, da bi se vselila v Elizejsko palačo, je izginila tudi nekdanja gotovost, da bo osvojila vsaj prvo mesto v prvem krogu. Vzpon “francoskega Cerarja” Emmanuela Macrona, o katerem le malokdo ve kaj določnega, pa ima vseeno daleč največ možnosti za končno zmago, ji je odvzel precej zagona. Uvrstitev v drugi krog bo tako sicer imela precejšen simboličen pomen, ne bo pa niti kaj prida zgodovinska. S precej bolj trdim desničarskim programom je v drugi krog pred petnajstimi leti napredoval že njen oče. Da bi “prijatelji” islamisti Le Penovi naredili veliko uslugo in tik pred drugim krogom izvedli še kak velik napad, je vseeno precej črna znanstvena fantastika. Seveda boste rekli, tudi ob Trumpu si bajal, da nima možnosti za uspeh, ob čemer bom lahko le ponižno sklonil glavo. Toda od Američana neprimerno privlačnejša Francozinja ima spet smolo. Njen glavni prodikandidat namreč ne bo nihče, ki bi bil s hodniki oblasti in moči tako omadeževan, kot je bila to v ZDA Hillary Clinton. Še najbolj ranljiv bi bil nekdanji premier Fillon, ki pa ima ravno najmanj možnost za preboj v finale in poleg tega še zdaleč ne pooseblja francoskega esteblišmenta tako zelo, kot ga je nekdanja prva dama tam čez lužo.

Verjetneje je torej, da bo že prvi krog v veliki meri razgalil nemoč populističnih gibanj desnega pridiha v demokratični Evropi zunaj dometa evrazijskega putinizma, da dosežejo politično večino, kot se je to že zgodilo v Avstriji in na Nizozemskem ter se pospešeno dogaja v Nemčiji, kjer je Alternativo v veliki meri nevtraliziral kar Martin Schulz. Za francoske parlamentarne volitve bo to najbrž pomenilo, da Nacionalna fronta ne bo postala bistveno pomembnejša parlamentarna sila, kot je to sedaj, še en slab znak pa bo to za britanski UKIP, ki mu je zastavo brexita že itak v veliki meri prevzela Theresa May.

Cerarjevski kandidat

Povsem drugačna je kajpak pesem z Macronom. Velika možnost, da postane predsednik, najbolj odraža veliko praznino v kandidatnem ringu, ki najbolj spominja na ZDA minulo jesen. Podobno kot Cerar leta 2014 predstavlja nekdanji minister neko nedoločeno veliko pričakovanje, ki pa se ne more nasloniti na nič konkretnega. A to je obenem že zmagovita formula proti vsem trem preostalim kandidatom. Najbolj seveda proti Marine Le Pen, a tudi proti Melenchonu in Fillonu. Tako bo lahko, kot že omenjeno, za Macrona večja težava pridobitev stabilne večine v parlamentu. Za Evropo bi bil njegov uspeh pomemben v dveh vidikih. Prvič zato, ker bi Francija ne čisto pričakovano v vrednostnem smislu ostala politično levo od sredine, kar bi za seboj potegnilo nadaljevanje v zadnjem desetletju izrazitega večanja prepada med krščansko in socialno-liberalno komponento evropske sredine. Sam mislim, da omenjeno ne bo dobra novica. Po drugi strani lahko pričakujemo poplavo majhnih “macronov” in “cerarjev”, se pravi, mehkih populistov nejasne politične usmeritve, po stari celini.

Če bi se v drugi krog uvrstil Melenchon, bi to pomenilo predvsem veliko spodbudo pešajočim silam na levih robovih evropske politike. V preteklih letih se je pokazalo, da niti ti, podobno kot kolegi na desnem robu, niso zmožni oblikovanja politične večine. Nekdanja zastavonoša Siriza se je povsem utopila v breznih vladnega vsakdana, Podemosu ni uspel veliki met, nemška Levica je ujeta med kladivo AfD in nakovalo Schulza,  in tudi evforija, vezana na Združeno levico, zlasti med mladimi, se je precej polegla. Starokomunistični politični veteran bi znal s svojim uspehom ploščo vsaj nekoliko obrniti.

Fillonova uvrstitev v drugi krog bi že bila srednje velik čudež, kot sem zapisal v začetku. Za končno zmago bi morali biti izpolnjeni še dodatni pogoji, najverjetneje kar ta, da bi bila protikandidatka v finalu Marine Le Pen. Če bi nekdanji premier preskočil ti veliki oviri, bi bili še najbliže temu, da se ohrani ustroj pete republike, čeprav se bodo na njem poznale brazde minule kampanje, in da se začne obnova evropske sredine na novih temeljih.