Francija ni več gospodar niti na lastnem pragu, to niso tudi Anglija in Španija ter drugi v Zahodni Evropi, v Vzhodni Evropi pa se zato zlaganemu multikulturalizmu in nezakonitim migracijam tako krčevito upirajo.
Dejstvo je, da je ena in ena lahko samo dve, ne pa tudi sedem ali deset. In če je takšna logika za nekatere že dolgo samoumevna, za nekatere druge šele postaja. Med slednje bi, kot se zdi, lahko uvrstili tudi Francoze. Njihova država, ki je svojo moderno podobo dobila po sloviti, a obenem krvavi francoski revoluciji, je na razpotju. In če so Francozi še do nedavnega iskreno verjeli, da je sekularnost njihove države nekaj samoumevnega, da je temelj, ki ga ni mogoče zamajati, je takšno prepričanje po zadnjih krvavih dogodkih zagotovo manj trdno.
Minoren teroristični napad v trdnjavi francoskega sekularizma zasenčil vse druge
Ko je mlad islamist čečenskega rodu obglavil profesorja, ki je med učno uro o svobodi govora razkazoval podobe preroka Mohameda, je to pretreslo tako francosko kot tudi širšo evropsko javnost kot še nikdar poprej. Prav v prosveti namreč vidijo veličasten branik francoskega sekularizma, in kdor si drzne po njem stegniti prste, je ne bo dobro odnesel. Tako je na videz minoren teroristični napad, v katerem je preminila zgolj ena oseba, zasenčil vse tiste, ki so ga po številu žrtev daleč presegli. In sledile so ostre obsodbe, tako s strani francoskega kot tudi drugih političnih vrhov v evropski soseščini, ki so Francozom stopili v bran, medtem ko so se med muslimani razlegali vzkliki, da nihče ne bo žalil njihovega preroka.
Karikatura turškega sultana: kamenček, ki je sprožil plaz
Nato je sledila ponižujoča upodobitev Erdogana v tamkajšnji satirični reviji Charlie Hebdo. Turški predsednik sicer slovi po svoji vzkipljivosti in užaljenosti, blodnjah o rehabilitaciji Otomanskega imperija pa še o tem, da bo nekoč postal veliki kalif vseh muslimanov in o podobnih oslarijah. Turčija namreč več kot na bojišča Iraka, Sirije in Libije, kjer skače v zelje močnim konkurentom iz soseščine in sveta, pač ne more prodreti, pa naj si to še tako neznansko želi. Med njenimi rivali so: Savdska Arabija, Izrael, Iran, Egipt in Grčija, širše pa tudi ZDA in Rusija itd. Je pa šaljiva karikatura prilila olje na Erdoganov ogenj besa tudi zaradi britja norcev iz preroka Mohameda in s tem sprožila množičen, buren odziv muslimanov po vsem svetu, kar je vodilo v proteste in bojkot francoskih izdelkov.
Brez omembe preroka v karikaturi bi se Erdogan kuhal le v lastnem gnevu in rohnel pred domačo publiko, saj gre svoji soseščini z nenehnim vmešavanjem v notranje državne zadeve že pošteno na jetra.
Tako se je le še zaostril konflikt med Francijo in Turčijo, ki je v zadnjem času tlel zaradi grško-turškega spora glede nahajališč zalog fosilnih goriv v vzhodnem Sredozemlju, v katerem se je Francija očitno postavila na grško stran.
Na francoskih tleh zrastla skupnost, ki ne deli vrednot večine in ki je vedno številnejša
A pustimo geopolitiko. Zadeva je namreč odstrla neki drug problem, s katerim se Francija spopada že vrsto let. Kot Francozi počasi in boleče spoznavajo, je na njihovih tleh zrastla skupnost, ki ne deli vrednot večine in ki je vedno številnejša. Zanjo demokracija, svoboda govora in sekularnost pomenijo ravno toliko kot bogokletje. O prilagajanju sploh ni govora. Za nobeno ceno. Nihče jih ne bo udomačil v pohlevne, krotke vernike po meri brezbožnika Emmanuela Macrona. Patent, ki sliši na ime francoski islam, smrdi tudi širšemu islamskemu svetu, ki se finančno in drugače vpleta v francosko družbeno stvarnost.
Avtohtoni Francozi in tisti, ki so to postali po uspešni asimilaciji, pa se prav tako ne želijo predati, kot so v številnih javnih političnih nagovorih, ne le s šaljivimi karikaturami, že večkrat poudarili. Tako so dolgoročno mogoči predvsem trije scenariji: ali se bo sekularni del Francije pokoril vse bolj številni muslimanski skupnosti ali pa obratno.
Tretja in najbolj verjetna možnost pa je spopad obeh med seboj nezdružljivih svetov, saj dolgoročno spokojno sobivanje, kot se zdi, ni mogoče. Zadnji teroristični napadi v Franciji in Avstriji so le začetni simptomi oziroma prvi popadki za to, kar se počasi v mukah rojeva. Otrok multikulturnega eksperimenta še ni privekal na svet. »Biti ali ne biti, to je sedaj vprašanje,« kot je rekel Hamlet
Francija ni več gospodar niti na lastnem pragu, v Vzhodni Evropi se zato zlaganemu multikulturalizmu krčevito upirajo
Tako tudi svobodomiselnemu Macronu počasi postaja jasno, da bencin in ogenj skupaj povzročita silno reakcijo. To je na vzhodu celine že dolgo jasno kot beli dan, medtem ko je zahod Evrope še vedno zaslepljen s kompleksom kolonialne velesile. Menda jim nihče nič ne more. Oni držijo svetovne vajeti trdno v rokah. Za slednjim bolehajo še Angleži pa Španci in drugi. Hladen tuš pa prinaša streznitev, gorko spoznanje, da niso več gospodarji niti na lastnem pragu niti v domačem pašaluku.
Vzhodni Evropi so te stvari mnogo bolj jasne in razumljive, zato se zlaganemu multikulturalizmu in nezakonitim migracijam tako krčevito upira. Stoletja trajajoče invazije Mongolov, Rusov, Nemcev, Tatarov, Kozakov, Švedov, Litovcev in drugih so v podzavesti tega dela Evrope pustile globoke brazde in varovalko, ki se ji reče prastrah in ne more kar tako pregoreti. Francozi, gre za vaše golo preživetje, pa ne le vaše, ampak tudi celotne Evrope, kot jo poznamo!