Kar bodo katoliški vernice in verniki danes zmetali v puščico, naj bi bilo namenjeno za pomoč žrtvam vojaških spopadov na evropskem vzhodu, v Ukrajini. Pobudo za to je kot eno izmed svojih številnih presenečenj iz rokava podal papež Frančišek.
V pravem trenutku
Njegova ponujena roka prebivalcem ohromljene vzhodnoevropske velikanke ne bi mogla priti v bolj pravem času in je toliko bolj dragocena, ker smo si od pontifeksa ravno o Ukrajini mnogi marsikdaj zaželeli jasnejših besed. Toda Frančišek se je na tej točki izkazal za presenetljivo tradicionalnega cerkvenega politika, ki ve, komu je dovoljeno vreči v obraz krepko besedo, s kom pa je za dobro zaupane ti črede bolje ravnati v rokavicah. Putinova Rusija sodi gotovo v drugo kategorijo in tako jo v Frančiškovem Vatikanu tudi obravnavajo. O tem, ali bo takšna obravnava kronana s (kakršnim koli) uspehom, bodo mnenja vedno deljena, kot so deljena o sadovih vzhodne politike Pavla VI.
Dvome o tozadevni papeževi politiki imam tudi sam, vendar občutim zaradi tega slabo vest v zelo omejenem obsegu, saj menim, da stališča (in morebitna) dejanja papeža kot politika niso bolj zavezujoča kot stališča iste baže katerega koli politika iz svetnih vrst. Podobno so si nedvomno mislili številni ukrajinski katoličani, ne glede na obred, ki mu pripadajo. Med njimi jih je namreč velika večina odločno na strani ukrajinske nacionalne samobitnosti, za katero predstavlja ledeni objem velikanskega soseda pač najhujši strup.
Toda vse zgornje nakladanje ob današnji nabirki precej zbledi. V svojem slogu se je Frančišek Ukrajine namreč spomnil prav takrat, ko s(m)o drugi nanjo že skoraj pozabili. Hkrati se je je spomnil tako, da pravzaprav ni nikogar prizadel. Njegova ponujena roka velja vsem žrtbvam spopada, ne glede na to, na kateri strani jih je doletela nesreča, neizogibna in neizbirčna spremljevalka vsake vojne.
Poziv k solidarnosti
Sočasno lahko papežev poziv beremo kot širšo spodbudo k solidarnosti z državo, ki si (še vedno) ne more pomagati sama. In ki ne more, kot še marsikatera druga srednje- in vzhodnoevropska družba, sama presekati gordijskega vozla mešanice težke sovjetske dediščine in zavoženega prehajanja iz nje, ki je Ukrajino spremenilo v bojišče različnih klanov in oligarhov. Samo vprašanje časa je, kdaj bo kateri od njih v želji po ohranitvi svojih blagodati potrkal na moskovska vrata, kot je to po oranžni revoluciji naredila sama Julija Timošenko. Dežurni putinoljubci pa bodo še intenzivneje rajali nad evromajdanskim truplom, češ, saj smo vedeli, da so Ukrajinci nezmožni imeti lastno državo in da sodijo v ruski objem.
Papeževa resda v prvi vrsti simbolična velikodušnost je sočasno zdravilo proti odzivom, kakršen je bil tisti nizozemskih volivcev. Ker jih je nenadoma pograbila panika, da bi si morali evropski dom v bližnji prihodnosti deliti z množicami ukrajinskih revežev, so na referendumu jadrno zavrnili sporazum med Brusljem in Kijevom. Skrajna desnica in skrajna levica sta v koaliciji družno izkoristili trenutno nezaupanje klenih Evropejcev pred vsem, kar prihaja z vzhoda. Papeževa pobuda k nabirki za Ukrajino hoče med drugim gotovo pokazati na temeljno zgrešenost takšnega odnosa.
