Pričakujemo javno opravičilo, obsodbo in obžalovanje zločina nad človeštvom, ki je bil storjen nad našim narodom. Zločin bi morali obsoditi predsedniki in predstavniki vseh treh vej oblasti.
Gospod Možina, pred dnevi ste na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za zgodovino, doktorirali iz dogajanja na Slovenskem v letih 1941 in 1942. Kakšen je uradni naslov vaše doktorske disertacije? Naslov Začetki oboroženih oddelkov … Beri dalje
Letošnjega oktobra bodo pokojne položili v skupinski grob. Vendar ne tam, kjer smo vsi pričakovali, ob vznožju nekdanjega taborišča v Teharjah pri Celju, ampak v Mariboru, kjer je spominska kostnica. Spominski park v Teharjah namreč ni dokončan. To seveda ni slučaj ampak politika, ki hoče otežiti svojcem, da bi hodili na njihove grobove v oddaljeni Maribor…
Prizori iz Hude jame, Krimske jame, Košnice, Konfina, in vseh naslednjih odkopanih slovenskih krajev groze, bodo mitologijo zadnjih 70 let omajali in pred družbo in državne voditelje postavili jasno vprašanje: kje najdete razloge, da revolucije ne obsodite, saj je zločin tako očiten?
Sociolog še nekako razume dvajsetletnike, da gledajo na svet črno-belo, pri starejših pa ga to resnično preseneča. Teden dni mineva, odkar so varnostniki vstopili na območje Roga. Ob tamkajšnjem dogajanju se profesor na fakulteti za … Beri dalje
Vsi, ki smo Slovenci, demokrati, drugače misleči, strpni do drugih, čeprav se z njimi ne strinjamo, ki prisegamo na meritokracijo in ne na »našizem«, smo zdaj poklicani, da pokažemo svoje barve in da kljub obupnemu nesorazmerju sil, naredimo, kar je potrebno danes storiti. Poklicani smo, da Slovenijo pobarvamo z mavrico pluralnosti.
Po branju: Božo Repe, S puško in knjigo – Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda (Cankarjeva založba) Ko je partija ocenila, da sedi dovolj trdno v sedlu oblasti, da ji ni več treba revolucije skrivati za kuliso … Beri dalje
Spomnimo se lanske ofenzive »praznovanj« dogodkov izpred 70 let, ki so bili v vsem svojem bistvu totalitarni in zločinski. Dominantni mediji so v začetku maja objavili cele priloge o koncu druge svetovne vojne, pri čemer … Beri dalje
Učbeniški odziv na terorizem je, da se ga ne obravnava kot politično, ampak kot kriminalno dejanje. Od politike je treba zahtevati, da državljanom zagotavlja varnost. Če je zato potrebne več Evrope, zaradi mene tudi prav. Bolj važno je, da imamo skupne varnostne strukture kot skupne standarde za zakrivljenost kumaric ali nevtralnost interneta. In skupne civilizacijske temelje.
Edo Ravnikar ml. jim je rekel udbomafija. Pokojni Slivnik jim je rekel Kučanov klan. Egon Zakrajšek jim pravi tovarišijski kapitalisti. Vljudni intelektualci jim pravijo tranzicijska elita. Daron Acemoglu in James Robinson jim pravita zajedalske elite. … Beri dalje
Ko govorimo o revoluciji, imamo največkrat v mislih dogajanja v Ljubljanski pokrajini, kjer se je revolucija najprej in najbolj razdivjala in je zato zahtevala sorazmerno največ žrtev. O boju na Turjaku in Grčaricah, o kočevskem »procesu« in jelendolskih žrtvah vemo veliko podrobnosti. Zelo malo ali skoraj nič pa ne vemo, kaj se je v tistih težkih časih godilo na Primorskem. Primorci se o tem niso razpisali.
Krute življenjske izkušnje Pričevalcev se ne skladajo s podobami naše polpretekle zgodovine, ki so jo ustvarili in jo oblikujejo še naprej naši pooblaščeni zgodovinarji. Ni pravljica o junakih, ampak zgodba o trpečem narodu, o preganjanem civilnem prebivalstvu, ki je moralo prenašati nasilje fašizma, nacizma in komunizma, tega zadnjega najdlje, bil je najbolj poguben, še vedno je tu.
Ironično je, da v Sloveniji homoseksualizem propagira stranka, ki se navdihuje pri Marxu in katere predstavniki nosijo majice s portretom Che Guevare; morda ne vedo, kaj so kubanski komunisti počeli s homoseksualci? Ali pa je pri tej stranki marksizem le krinka, za katero se skriva hlapčevanje ameriškemu kapitalu?
Kaj bi se izcimilo iz »Đilasove revolucije« znotraj jugoslovanske porevolucionarne stvarnosti, je vprašanje, na katerega odgovora ne more biti. Bi, glede na to, da se je Črnogorcu znala zareči tudi misel o nujnosti dveh strank, prišlo do premika v smer Nagyjeve neuspele madžarske avanture ali bi bilo več transparentnosti vsaj pri obravnavanju spolnih eskapad visokih partijskih funkcionarjev?
Ob slovesu dr. Franceta Bučarja le stežka ostane suho oko kogarkoli, ki je z navdušenjem spremljal rojevanje in prve korake slovenske države. Moj osebni spomin na Bučarja je ob neumornem delu za samostojno državo ravno tako zaznamoval njegov politični cikcak vse od leta 1991 naprej. Ker pri njem ni šlo preprosto za to, da Bučar ni bil “ne lev ne desen”.
Od kod fanatični bes, ki je preproste ljudi spremenil v zločince? Odgovor na vprašanje, kdo ima oblast v čistem nacizmu in komunizmu, je bil: Hudič. On je svojim podložnikom dal nečloveško brezosebnost. V zadnjih mesecih dobiva Zlo otipljive oblike v terorju Islamske države, sekanju glav, rušenju starodavnih spomenikov … Nič novega pod soncem. Učinek terorja pa je isti kot leta 1793 v Franciji, 1936 v Španiji, 1941 v Sloveniji…
Leto 2015 še posebej zaznamuje obletnica konca II. svetovne vojne. Vrstile so se spominske slovesnosti, znanstveni posveti, bolj ali manj črno-belo obarvane komemoracije, kulturni dogodki in še marsikaj. Vse to v spomin in opomin, čeprav poziv ‘Nikoli več vojne!’ vsak dan znova zveni bolj cinično. Med ustanove, ki ohranjajo živ spomin na dogodke, ki bi jih marsikdo rad pozabil, sodi Nova slovenska zaveza.
Rada bi rekla, da se je do današnjega dne vse spremenilo, pa ne morem. Zaradi izkušenj, neprecenljivih izkušenj, ki jih imam kot političarka. Zato mi dovolite, da prestopim na osebno raven. Biti javna oseba na tako imenovanem desnem polu, je še danes težja izbira. Hitro si v zobeh sicer glasnih zagovornic ženskega udejstvovanja v politiki.
Rdeče plemstvo je uspešno preživelo turbulentna leta 1988-1991. Odtlej kontinuirano izsesava državno zakladnico in z malo modifikacijami restavrira totalitarno državo. Staro ideologijo so nalili v nove mehove: v šolo, medije, sodstvo, zgodovinopisje, gospodarstvo … Posledice tega se kažejo v rekordnem kršenju človekovih pravic, rekordno nizki politični kulturi, skorumpiranem gospodarstvu, begu možganov, medijski nesvobodi …
Naš spravni proces terja točno to, kar čaka Evropo: notranje poenotenje vrednostnega sistema naroda. V našem primeru za obsodbo socialistične revolucije in zavrženje njenih ciljev, vrednot, nosilcev in posledic.