Dvomim, da bi se na kateri izmed naših spominskih slovesnosti v preteklosti zbirali s tako mešanimi občutki, kot jih občutimo danes. Kdo bi si mislil, da bomo po petindvajsetih letih življenja v lastni državi, rojeni v demokraciji, soočeni z vprašanji, ki posegajo v same temelje naših prepričanj: političnih, kulturnih, moralnih in celo verskih? Da bi naš današnji trenutek v prostoru in času lahko dojeli in opredelili, se najprej pogovorimo o tem kdo smo in kaj nas opredeljuje.
Smo žrtve komunistične revolucije. Nekateri neposredno, saj jim je revolucija vzela starše ali stare starše, strice ali tete, brate ali sestre. Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Vsem je vzela pravico do svobode in svobodnega mišljenja, do svobodnega govora in pisanja, do enakopravnosti v družbi in pred državo. V nas je vsadila strah pred jasno in iskreno besedo. Učila je naše otroke, naše sosede, naše sodržavljane, da smo obsojeni na življenje poražencev na napačni strani zgodovine. Vsega tega naj ne bi znali sprejeti kot logično posledico upora zmagovalcem.
Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila. Opredeljuje nas prizadetost, da ni bila dovolj le smrt elite, ampak zahteva po njenem izbrisu iz narodove zavesti. Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma, naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo in jo ustrezno popravi.
Čakamo, da slovenska zgodovina 20. stoletja postane odraz resnice: bili smo napadeni od zunaj, a so nas zaradi revolucije napadli tudi sonarodnjaki, ki so se postavili nad človeka, nad narod in nad Boga. Izzvali so odpor, ki so ga z ukradenim monopolom nad resnico obsodili in brez milosti pobijali, preganjali, ustrahovali in zatirali.
Ko užaloščeni čakamo zadnjih 25 let, se v nas poraja utemeljen sum, da ta država ni nova, demokratična in naša, ampak le metamorfoza prejšnje. Kako naj si drugače razložimo dejstvo, da ob več sto znanih lokacijah morišč in prikritih grobišč ter množici okostij z jasnimi znaki nasilja, družba v tem še vedno ne preprozna sistematičnega zločina, ki bi ga enoglasno obsodila? Je sploh mogoče, da med nami živijo ali so živeli izvrševalci, odločevalci, pomočniki in očividci tega sistematičnega zločina, ki v vseh teh letih ne čutijo potrebe, da bi se svojih dejanj spovedali in pokesali ter z iskreno željo po popravi krivic pomagali, da bi se dejstva ugotovila? Bridko je spoznanje, da je ta kolektiven zločin tako velik, da je bil zanikan in prikrit, da je bila pred spremembo oblasti sistematično očiščena vsaka evidenca in s strahom zapovedana pozaba vsem, ki bi lahko kaj o njem povedali. S tem se je zločin zagrešil tudi nad današnjo mlado državo, ki ji je naloženo breme shizofrenega odnosa do lastne preteklosti.
Kdaj lahko pričakujemo izpolnitev naših pričakovanj? Kar smo si predstavljali kot samoumevno zaradi osnovne človeške poštenosti in narodove izkušnje s totalitarnim režimom (jasno obsodbo revolucije, odgovornost zločincev, vrnitev dobrega imena pobitim in preganjanim) se ni zgodilo in ne kaže, da se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Kakor otrok odrašča in prihaja do lastnih spoznanj, tako naša država očitno potrebuje čas in zrelost, da doseže spoznanje o lastni zgodovini. Naša naloga je, da k temu prispevamo in od družbe vztrajno terjamo opredelitev do resnice in dejstev, ki jih poznamo. Eno izmed področij, kjer se to opredelitev terja, je tudi odnos do mrtvih.
Pred nami je do zdaj najbolj resen in hkrati največji poskus države, da enega izmed največjih odkritih morišč uredi v skladu s civilizacijskimi normami zahodne krščanske kulture. Sedem let po javnem odkritju rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem je država lovila sapo in iskala pogum, da se s tem odkritjem sooči. Pri tem iskanju je državni aparat pozabil na ključno stvar: da je to naloga naroda in javnega dialoga. Reševalo se je tehnična vprašanja, pozabilo se je na čustva žalujočih sorodnikov.
Država je sprejela načrt, po katerem bo množično morišče Huda jama v celoti raziskano, trupla pokojnikov (tudi iz jaškov) bodo iznešena, deležna ustrezne forenzične preiskave z namenom zagotovitve možne identifikacije ter posamično pokopana. Da bi se delo v jaških lahko začelo, je potrebno že najdene žrtve iz rudnika pokopati. Kam?
Danes stojimo v Spominskem parku Teharje, nedokončanem spomeniku, ki mu je avtor predvidel tudi vlogo simboličnega pokopnega mesta. Žal ta spominski park za zdaj ni opredeljen kot pokopališče. Žal ta spominski park ni urejen kot grobnica ali kostnica. Žal tu teh, skoraj 800, žrtev iz rudnika Huda jama jutri ne moremo pokopati, saj kaj takega pravno ni mogoče.
Ali naj se z izkopom in pokopom žrtev čaka do ureditve Teharij? Protislovna ugibanja o identiteti žrtev in hkratno zagotovilo, da bo storjeno vse kar forenzična stroka zna, da bodo trupla sledljiva, njihova identifikacija možna ter zavedanje, da smo kot katoličani dolžni mrtve pokopati, sta prevesili tehtnico na stran nadaljevanja del v rudinku Huda jama. Zaveza države je, da bo uredila Spominski park Teharje in ob koncu izkopa žrtev tu omogočila pokop njihovih identifikacijskih vzorcev. Seveda smo nejeverni: vajeni smo prelomljenih obljub, drugorazrednosti, prezira. Toda naša dolžnost je državo držati za besedo in ji ne nasprotovati v izvedbi častnih dejanj.
Nevarnost je, da v tem slutimo prevaro in v pogrebu pokojnikov politično potegavščino. Morda se bojimo, da gre za poslednji udarec po mrtvih in klofuto živim sorodnikom.
Kaj pa, če ne? Kdo bo v tem primeru dal odgovor pred Gospodom, če bomo krivi za nepokopane tisoče?
Poudarjam kar je že 25 let zapisano kot zaveza Nove Slovenske zaveze: razgrniti resnico in dokazati zločin nad mrtvimi; poiskati mrtve, jih krščansko pokopati in njihova imena zaznamovati.
Od nekdaj smo bili za to, da žrtve iz morišč prenesemo v domače grobove, kjer bi bilo to možno. Prizadevamo si, da bi v državno zavest stopile vse žrtve, ki družinskega groba ne bodo našle. Ta zavest lahko pride do izraza s častnim pokopom v glavnem mestu ter ustreznem spomeniku žrtvam revolucije. Sprevrženi spomenik, ki zdaj nastaja v središču Ljubljane, nas od tega oddaljuje.
Vsem, ki zaradi upanja ali prepričanja, da v rovu sv. Barbare leži njihov ljubljeni in pogrešani sorodnik, in se ne strinjajo z odločitvijo države, da izkopane neidentificirane žrtve pokopljejo v Maribor, izrekam globoko obžalovanje, da kot civilna družba nismo bili dovolj močni, da bi dosegli drugačno odločitev. Hkrati pa izražam tudi svoje osebno prepričanje, da bo v danih razmerah to najhitrejša pot k potrditvi vaših domnev, saj se bo lahko z identifikacijo žrtev začelo prej, kot če bi čakali na ureditev Teharij.
Pot do te identifikacije bi lahko bila še krajša, a v to bi se morala vključiti tudi Zveza borcev NOB in njihovi somišljeniki ter dokazati, da izrečene besede obžalovanja zločinov tudi resno mislijo: naj pozovejo svoje člane in podpornike k pričevanju, naj poiščejo evidence taborišč in zapornikov ter transportov, naj razkrijejo vse kar je zaradi zaveze molku zakrito.
Trupla iz slovenskih morišč bodo ta molk obsodila. Vsak izmed nas ima pred seboj odločitev glede udeležbe na predvidenih pogrebnih slovesnostih. Bodo razlogi za izostanek dovolj tehtni, da bo vest mirna? Prizori iz Hude jame, Krimske jame, Košnice, Konfina, in vseh naslednjih odkopanih slovenskih krajev groze, bodo mitologijo zadnjih 70 let omajali in pred družbo in državne voditelje postavili jasno vprašanje: kje najdete razloge, da revolucije ne obsodite, saj je zločin tako očiten?
Pogrebne slovesnosti bodo s tem vprašanjem postavile tolikokrat zlorabljeno besedo “spravo” v povsem nov kontekst. Naša naloga je, da resnico in bolečino iz naših spominskih slovesnosti prinesemo kot naš prispevek za novo poglavje slovenske zgodovine.
Pripis: besedilo je nagovor udeležencem spominskega srečanja v parku Teharje.
