Po branju: Božo Repe, S puško in knjigo – Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda (Cankarjeva založba)
Ko je partija ocenila, da sedi dovolj trdno v sedlu oblasti, da ji ni več treba revolucije skrivati za kuliso boja proti okupatorju, so v Ljubljani na Trgu revolucije postavili spomenik revolucije. Na spomenik so napisali, da so … ljudje, združeni v Osvobodilni fronti, pod vodstvom komunistične partije zrušili družbeni red … Torej: nič izgnali okupatorja, pač pa zrušili družbeni red! Za to je namreč šlo!
Ko pa je bil t. i. socializem prisiljen objaviti stečaj, je znova nastala potreba po sklicevanju na NOB. V ta kontekst sodi tudi knjiga S puško in knjigo. Vendar … prav z branjem te knjige se popolnoma jasno vidi, da je NOB šlo predvsem za rušenje družbenega reda. Zgodila se je velika Laž. Kot pravi zgodovinar Norman Davies v Zgodovini Evrope (ki jo bom še omenjal): Komunizem … njegovo srce je bilo laž (str. 1034).
Koroščev realizem
Protikomunistični tabor se pač hoče prikazati kot »kvizlinški«, »izdajalski«. V tem smislu delujeta že prvi poglavji Vojni naproti in Politika SLS pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo: vnaprejšnje izdajstvo in iskanje prostora v nacistični »novi Evropi«. Avtor se v glavnem sklicuje na Bojana Godeša, Čas odločitev, 2011 (interpretacije v tej knjigi je zgodovinar Tomaž Ivešić negativno ocenil v Tretjem dnevu kmalu po izidu).
Pa poglejmo, kaj avtor piše oziroma navaja Godeša. »Korošec, preplašen zaradi strahu pred Nemci, je po padcu Pariza junija 1940 začel izrazito germanofilsko politiko.« »Ni videl druge rešitve kot tesno naslonitev na Nemčijo.« »Korošec je bil sicer dokaj prepričan Jugoslovan in naj bi bil tudi avtor reka, da je za Slovence tudi slaba Jugoslavija najboljša rešitev«. »Korošec je bil prepričan, da za Jugoslavijo ni rešitve in da se bo sesula kit hiša iz kart.« (Točno to se je potem res zgodilo!) Na strani 181 Godeša ugotavlja, da »Petaine, Nedić, Korošec pa tudi Kulovec (sam bi dodal še Natlačena) niso bili prijatelji Nemcev«, vendar v protislovju s to ugotovitvijo ves čas trdi (in seveda Repe z njim), da je po padcu Francije prostovoljno hotel podrejati Jugoslavijo nacističnemu »novemu redu«.
V zvezi z vsemi temi »novimi redi« je treba omeniti tudi to, da je bil čas med obema vojnama čas iskanja neke oblike »pravičnejše« družbe. Komunisti so ponujali socializem (nasedli so jim tudi krščanski socialisti), fašisti korporativizem, katoliško gibanje »stanovsko državo«, čemur so komunisti rekli klerofašizem. (No, po korporativizmu se je zgledoval tudi Kardelj s svojim delavskim samoupravljanjem.) Tudi nacizem se je razglašal za neko obliko socializma (tako kot komunisti so imeli rdečo zastavo, le da so namesto srpa in kladiva imeli kljukasti križ), vendar je bilo njihovo bistvo rasizem in s tem težnja po prevladi nemškega »Herrenvolka« nad »manjvrednimi« Slovani.
Tako tudi Godeša ugotavlja (str. 42), da ta »svetovni pojav ni obšel tudi Slovenije«. Povsem logično. Po bankrotu t. i. »realsocializma« bi vsaj sedaj moralo biti jasno, da se vse te »pravične« družbene ureditve vzdržujejo samo z represijo, vendar se pri nas znova pojavlja težnja po »demokratičnem« socializmu. (To samo mimogrede)
Še Godeša (str. 116): »Po Hitlerjevem prihodu na Karavanke leta 1938 se je /Korošec/ samozavestno uprl nemškim grožnjam, po padcu Francije pa se je odločil za podreditev nacistični Nemčiji …« O Koroščevi »germanofilski« usmeritvi je nemški diplomat zapisal, da »sedaj javno zastopa pronemško usmeritev, v resnici je pa še vedno nemški sovražnik, še posebej, ker se boji nemških zahtev po slovenskem ozemlju«.
Poglejmo še, kaj piše Godeša (str. 112–113): da bi »Slovenija v primeru obnovitve podonavske federacije postala samostojna država s Trstom, pod britanskim protektoratom«. »Trditve, da je bila slovaška država pod nemško zaščito ‘priljubljeni sen’ Koroščeve stranke, ne odražajo dejanskega razpoloženja v SLS. Načrta, tako ‘slovaški’ kot ‘angleški’, sta bila v Koroščevih očeh vedno mišljena kot rešitev za Slovenijo v primeru, če Jugoslavije zaradi različnih razlogov ne bo več, in ne kot alternativa Jugoslaviji«. Kot še naprej piše Godeša, za Korošca ni bila dilema, ali si še naprej želi Jugoslavijo, temveč ali jo bo moč ohraniti, o čemer pa je dvomil.
Repe (str. 17) piše: »Po prozahodnem državnem udaru 27. marca 1941 je vrh SLS 30. marca sprejel sklep, da v tujino pošlje dva svoja predstavnika.« Zakaj bi jih pošiljal, če bi bil pronemško oz. protizahodno usmerjen?
Torej: z današnjimi očmi gledano, lahko za Korošca rečemo, da je bil realist, ki je glede na tedanji položaj presojal, da se je bolje prilagoditi kot pa tvegati vojno in okupacijo. Hkrati pa je treba ugotoviti, da je naivno pričakoval za Slovenijo in slovenski narod podobno rešitev, kot je bil slovaški primer. Potem ko so Nemci res prišli, so takoj pokazali, da je njihov cilj izničenje slovenskega naroda kot takega.
Enako kot za Korošca, Kulovca in Kreka lahko rečemo tudi za prizadevanja bana Natlačena (ki pa na noben način ne bi smel vstopiti v »konzulto« – bil je namreč ban, ne nekdanji ban.) Hkrati pa je treba vedeti, da je bila situacija brezizhodna. Nemci so obvladovali domala vso Evropo. Triumfirali so, ko so zavzeli Kreto. Tehtnica vojne sreče se je prevesila šele z nemškim napadom na Rusijo. Potem je komaj kdo še verjel (ali se bal), da bo Nemčija zmagala. Tudi ko so Nemci marširali proti Moskvi, se ta optimistična miselnost ni spremenila.
Nastanek in vzpon Osvobodilne fronte
»Nihče ne bo mogel … osvetliti vznesenega silovitega … radikalizma osvobodilnih let,« je zapisal Kocbek. Alternativa defetističnemu meščanskemu taboru je zrasla iz manjših političnih skupin ter domoljubov različnih idejnih usmeritev, piše Božo Repe.
Kdo so bili to: meščanski tabor? Verjetno so mišljeni SLS in liberalci. Toda ali je res šlo za takšen popoln defetizem? Ali pa je šlo za racionalnost, v nasprotju s komunistično partijo, ki je začutila, da je prišel njen čas za brezobziren pohod na oblast?
Vsaj na nemškem okupacijskem območju je bil narod popolnoma »obglavljen«. Narodova elita: politiki (začenši z župani), duhovniki, kulturniki izgnani ali zaprti. Ljudstvo je ostalo kot brezpravna raja, ki pa je spočetka sprejela okupacijo popolnoma apatično. Starejši, ki so se še spominjali cesarske Avstrije in ki so bili nad Jugoslavijo razočarani, so razmišljali nekako tako: nekoč smo bili pod Nemci, potem smo prišli pod Srbe, sedaj smo zopet pod Nemci. Vsaj kmetje tako. Da o delavcih ne govorim.
Streznjenje je prišlo, ko so nacisti pokazali svoj pravi obraz: ponemčevanje. Tedaj šele je ljudstvo razumelo vso narodovo tragiko. Tedaj šele je bila narodova čast do dna globoko žaljena. Tako je mogoče razumeti navdušenje nad tem, da se je pojavila neka Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki da se bori za svobodo slovenskega naroda. Da so to komunisti, to naj ne bi bilo res, to je samo nemška propaganda. Komunisti so dobro vedeli, da se predvsem kmetje komunizma bojijo (Stalinova Rusija s kolhozi!), zato so povezavo z OF odločno zanikali. Vodilno vlogo partije in boj za pravičnejšo družbo so pričeli izpostavljati šele potem, ko so že uspeli speljati miselnost ljudi v svoj krog. Seveda ne pri vseh – nekateri, vendar redki, so goljufijo vendarle spregledali. (Že ob t. i. Poljanski vstaji okrog božica 1941 so se mobilizirani fantje prišli pritožit svojemu rojaku, tudi prvoborcu Tonetu Peternelju, da se niso prišli borit za komunizem.)
Pobudnica za ustanovitev OF ter glavna organizatorka in začetnica oborožene vstaje je bila ilegalna Komunistična partija Slovenije (piše Repe). Če beremo zapise Josipa Vidmarja, pa vemo, da je šlo za preimenovanje Društva prijateljev Sovjetske zveze v neko fronto, kakršnokoli že: protiimperialistično ali osvobodilno. Komunisti so bili tako ali tako prijatelji front, recimo ljudske fronte.
Avtor tudi omenja, da naj bi se OF najprej imenovala Protiimperialistična, ker da je veljala teza o imperialističnem značaju vojne, prav tako pričakovanje, da bo vojna oslabila imperializem in povzročila svetovno revolucijo, ki naj bi se začela prav v nacistični Nemčiji. (Že samo s tem je dovolj jasno povedano, da je bila OF ustanovljena z namenom izvedbe revolucije!)
Povedano potrjuje pravilnost moje teze, ki sem jo zapisal spomladi 1996, ko sem komentiral Znanstveno poročilo o ključnih značilnostih slovenske politike 1929–1955 (med avtorji poročila je tudi B. R.). Omenjal sem namreč, da je namigovanje, da je bilo delovanje PIF uperjeno proti »zahodnim imperialistom« (Anglija, ZDA), malo verjetno. Kljub temu da je takrat veljalo zavezništvo med Hitlerjem in Stalinom. Ker pa vsekakor drži, da je bilo komunistično vodstvo ves čas tesno zavezano politiki Moskve in Kominterne (str. 27 omenjenega poročila), je bila PIF ustanovljena bodisi po navodilu ali pa dogovoru z Moskvo oz. Kominterno. Mogoče je domnevati, da je Stalin enako kot Hitler nameraval napasti svojega »zaveznika«. O tem piše tudi Norman Davies v Zgodovini Evrope (II. Modrijan 2013, str. 949): Žukov je 15. maja 1941 predlagal, naj Rdeča armada napade prva in tako prehiti Wehrmacht. Pozneje naj bi Nemci ugotovili, da sovjeti niso stali križem rok. Razporeditev Rdeče armade, naj bi bila taka, kot da je pripravljena za napad. Kakor koli že, prvi je napadel Hitler in iz PIF je nastala OF, ki se je naslanjala na organizacijsko mrežo KPS. (Vedeti je treba, da je bila KPJ in z njo KPS le del Kominterne.)
Kljub nemškemu blitzkriegu, ki jih je pripeljal do vrat Moskve,je vojna med Nemčijo in Rusijo ljudem prinesla upanje, da Nemčija ne bo zmagala.
Kot sem že zapisal, so vsaj nekateri spregledali partijsko goljufijo z OF, ki da se bori proti okupatorju za narodovo osvoboditev. Ta »boj proti okupatorju« je bil popolna norost, bil je predvsem izzivanje okupatorjevih represalij, nezaslišanega terorja, ki mu je bilo izpostavljeno podeželje. Zato so se zgodile tudi Dražgoše. Dražgošani so lepo prosili partizane, naj se umaknejo brez boja. Vedeli so, kaj jih čaka. Nemci so vnaprej zagrozili, kako bodo ravnali v kraju, kjer se bo streljalo nanje. Svojo grožnjo so na grozovit način izvršili. Menda niso partizani pričakovali, da bodo Nemci gledali, da mirno prezimujejo v Dražgošah.
Da, šlo je za veliko goljufijo in prevaro slovenskega naroda, pa tudi partizanskih borcev, tistih, ki niso bili komunisti in so bili prepričani, da se borijo proti okupatorju za osvoboditev. (Kar je bila seveda velika naivnost. Imam prijatelja, ki mi je dejal: »Po pravici ti povem, da kot partizan nisem vedel, da se borim za komunizem.« Očitno ni vedel, kaj pomeni rdeča zvezda na partizanski – rdečearmejski! – kapi.)
Namen NOB: komunistična revolucija
Kot sem že v začetku omenil, se prav z branjem knjige S puško in knjigo popolnoma jasno vidi, da je bil namen NOB izvedba komunistične revolucije, torej rušenje družbenega reda (kot piše na spomeniku revolucije) in sovjetizacija Slovenije (seveda v Jugoslaviji). Kolikor je bilo boja proti okupatorju, je služilo temu cilju.
Sedaj pa nekaj navedkov iz te knjige: »Sovjetska zveza je up in nada slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja« (str. 60).
»Rešitev je v skupnem boju … z boljševiško partijo, ki pod genialnim vodstvom velikega Stalina gradi komunizem …« »Komunistična partija je pričakovala, da bo vojna … omogočila revolucijo, ki naj bi se začela v Nemčiji in Italiji, nato pa se širila po Evropi.« »KPS … OF … je ostro nastopala proti ‘izkoriščevalski, zatiralski, koruptni, izdajalski kapitalistični gospodi’.« »Ni več vrnitve na staro, na razmere, kakršne so bila pred vojno« (str. 61).
»Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se narod ne more osvoboditi« (str. 62).
»Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo« (torej diktaturo partije!). »Ne sme biti drugih oboroženih enot razen partizanskih – tudi z orožjem likvidirati vsak drug poskus« (str. 66).
»Vodstvo KPJ je po zaustavitvi Nemcev pred Moskvo prišlo do sklepa, da je napočil čas za t. i. drugo (socialistično) fazo revolucije« (str. 66). Najbrž so pričakovali, da bodo sedaj Rusi z enakim tempom gnali Nemce do Berlina, kot so prej Nemci Ruse do Moskve. Zato je bila potrebna »druga faza« revolucije. Mudilo se je z »vstajami« za dosego »osvobojenega ozemlja«. Na Gorenjskem je to pripeljalo do Dražgoš.
Nadalje: Povečalo se je število usmrtitev nasprotnikov partizanskega gibanja, ubitih je bilo okrog 750 ljudi, kar je povzročilo, da se je velik del prebivalstva v ljubljanski pokrajini obrnil proti OF (str. 66).
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
