Skorajda stoletje je že minilo od obstoja jugoslovanske kraljevine in počasi izginja spomin nanjo. Skupaj z njo pa tudi spomin na politike, ki so krojili njeno usodo. Eden izmed njih, Slovenec Anton Korošec, je pri političnem življenju odigral izredno pomembno vlogo.
Rodil se je leta 1872 v Svetem Juriju ob Ščavnici. Po gimnaziji na Ptuju in Mariboru je obiskoval bogoslovje in bil leta 1895 posvečen v duhovnika. Čeprav duhovnik, se je prav kmalu angažiral v politiki. Leta 1907 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru na Dunaju.
Slovenski politični vrh je na začetku 1. svetovne vojne izkazal vdanost Habsburški monarhiji, ki pa je v času dolgoletne vojne počasi pešala. 30. Maja 1917 je prav on kot predsednik Jugoslovanskega kluba v parlamentu prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh južnih Slovanov v okviru Habsburške monarhije. Po Krekovi smrti je prevzel vodstvo Slovenske ljudske stranke.
Cesar Karel I. je poizkušal ohraniti državo, a pretresi svetovne politike so bili prehudi. Tik pred razpadom države je sprejel Korošca na avdienci in mu ponudil, da bi Slovenci ostali v federalizirani monarhiji. Nekateri izreki ostanejo za večnost. Korošec je odgovoril: “Euer Majestaet, es ist tu spaet.” Stavek, ki je pomenil prelom Slovencev z državo, v kateri smo bili sedem stoletij.
Ob razpadu Avstro-Ogrske je predsedoval Narodnemu svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so dne 29. oktobra 1918 razglasili južnoslovansko državo na področju nekdanje Avstro-Ogrske. Nova država se je opotekala pod pritiskom Italije in ni preostalo drugega, kot da se 1. decembra 1918 združimo s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Korošec je tudi v novi državi naredil blestečeo kariero: bil je podpredsednik vlade, pa notranji minister. Bil je človek za vse režime. Kralj Aleksander I. je leta 1929 uvedel šestojanuarsko diktaturo in Korošec je postal predsednik vlade. Njegovo vodenje vlade je bilo kratkega veka, a bil je edini nesrbski predsednik vlade nekdanje države.
Prizadeval si je za avtonomijo Slovencev, s čimer si je leta 1933 zaslužil konfinacijo v Bosni. Tu je v neformalnem izgnanstvu ostal do smrti kralja v atentantu oktobra 1934.
Junija 1935 je bil spet v vrhu državne politike, in sicer kot notranji minister. Sodeloval je pri pripravah sporazuma Cvetković-Maček, ki je razdelil državo na katoliški in pravoslavni del. Nato pa še minister za šolstvo. Proti koncu življenja se je usmeril proti prostozidarstvu, komunizmu in židovstvu in organiziral protikomunistično organizacijo Straža v viharju. Zastopal je torej desni politični pol.
Njegovo življenje se je končalo 14. decembra 1940 v Beogradu. Praktično tik pred začetkom vojne v Jugoslaviji. V političnem spominu je ostal kot izredno uspešen politik in neprekosljiv politični taktik.
Na nek turoben način se je njegovo življenje končalo v pravem trenutku. V kolektivnem spominu je ostal kot borec za slovenske interese. Glede na pretrese v času prihajajoče vojne in na njegovo politično usmeritev bi bila njegova vloga najverjetneje najmanj vprašljiva, saj se je v vojni zmagovalna opcija usmerila v skrajno levo smer.
