Le vkup, le vkup …

uporKvarner je pred dobrimi 100 leti postal zelo priljubljena počitniška destinacija premožnih meščanov in plemičev Habsburške monarhije. Po drugi svetovni vojni je številne stare aristokratske dvorce in lepe obalne parcele zasedla nova partijska »elita«. V letošnjem poletju sem plaval v prijetnem lošinjskem zalivu Zabodarski in se razgledoval po okolici. Razkošne kamnite vile v zalivu in okolici so bile oziroma so še vedno last Stanovnika, Kardelja, Velebita in drugih partijskih veljakov. Ko so prevzeli oblast in uničili staro mestjanarsko elito, proti kateri so vselej glasno rohneli, so sami pričeli požrešno uživati »pridobitve revolucije« (polnjenje partijskih vil z umetninami Federalnega zbirnega centra, nabava najboljših kapitalističnih alkoholnih pijač za komuniste v organizaciji Ivana Mačka, divji lov na zaščitene živalske vrste …)

Rdeče plemstvo je uspešno preživelo turbulentna leta 1988-1991. Odtlej kontinuirano izsesava državno zakladnico in z malo modifikacijami restavrira totalitarno državo. Staro ideologijo so nalili v nove mehove: v šolo, medije, sodstvo, zgodovinopisje, gospodarstvo… Posledice tega se kažejo v rekordnem kršenju človekovih pravic (ECHR Report by Human Rights Violation Rate) rekordno nizki politični kulturi (The Economist, 2010), skorumpiranem gospodarstvu (po raziskavi ugledne nemške revije Die Welt smo slabši od Kenije in Nigerije), neperspektivnih šolskih programih, nezaposlenosti, begu možganov, medijski nesvobodi, strahu, visoki samomorilnosti, odpovedi zdrave pameti (prim. Družinskega zakonika) …

Družbena kriza sama po sebi še ne pomeni dokončnega propada. Beseda »kriza« izhaja iz grščine (κρῑ́νω) in med drugim pomeni točko odločitve, priložnost, ko lahko obrnemo stvari na bolje. Naši predniki so se v septembru 1848, ko se je takratna država znašla v globoki krizi, odločili za odpravo habsburškega fevdalizma. Ključno vprašanje za našo prihodnost pa je, ali se bomo v tem desetletju odločili za odpravo partijskega …

Habsburški fevdalci so se ob odpravi fevdalizma leta 1848 odpovedali delu vrednosti fevdalne posesti. Izkušnja preteklih 20 let nas uči, da se za razliko od prvih naši komunisti in njihovi potomci zlepa ne bodo odpovedali niti 1 privilegiju, niti 1 državnemu podjetju, niti 1 centu. Konfrontacija s totalitarizmom ne bo žametna. Uspešna pa bo samo, če bo demokratični tabor enoten (stalna diferenciacija slovenske pomadi je zato ključ partijskega uspeha) in ne bo nasedal cenenim pozivom k »spravi«, »pomiritvi«, ipd. Partija namreč razumeva spravo kot ohranjanje statusa quo. Ne odpiramo »ideoloških tem«, ne brskamo po preteklosti in čakamo, da stari revolucionarji umrejo in stvari se bodo uredile same po sebi… Zmota! Nič se ne bo uredilo samo po sebi! To zmotno mišljenje pomagajo ohranjati tudi mnogi dušni pastirji, ki so zreducirali zelo kompleksno vprašanje sprave na »odpustimo in se ljubimo«, podobno kot je Tetzel pred stoletji skrčil bogato teološko institucijo odpustkov na: »Ko denar zazvončklja v skrinjici, poleti vaša duša iz pekla«.

Preprodajalci s spravo so se pri nas začeli krepiti že v zadnji četrtini prejšnjega stoletja, ko so nekateri duhovniki, bogoslovni profesorji in celo pomožni škof propagirali dialog in sodelovanje med kristjani in marksisti (pestro branje v reviji Znamenje). Mnogi duhovniki so pod vplivom »časa« komunistom dali legitimnost in kljub svarilom politične emigracije z njimi sodelovali. Na vseh nivojih pred in po letu 1991. Tudi na gospodarskem, saj je partija obdržala v rokah večino omembe vrednih kapitalskih bazenov, po katerih so tudi cerkveni gospodarstveniki radi čofotali. Epilog je bil grd, kar najbolje vedo v Mariborski nadškofiji.

Največja škoda, ki so jo Cerkvi povzročili preprodajalci s spravo, pa ni ekonomska, ampak moralna. Slovenski »Tetzli« namreč najbolj hromijo »hrbtenico opozicije«, kot je Udba v svojih dokumentih poimenovala Cerkev. Ko se bomo kristjani otresli teh preprodajalcev, bo naša vera bolj globoka, hrbtenica bolj pokončna, življenje bolj koherentno in odprto. Predvsem pa se ne bomo bali iti iz varne zakristije na ulice, kjer bomo jasno povedali, da nočemo biti več drugorazredni tlačani.

A brez dobre lustracijske zakonodaje se rdečih fevdalcev ne znebimo nikoli. Propadajoči fevdalni red leta 1848 ni tako usodno hromil slovenskih dežel, pa so naši predniki (npr. na Igu) krepko udarili po njem. Kje je korajža 167 let kasneje, ko gre za vprašanje narodovega obstoja? Ogenj in vile nas tokrat ne bodo rešili, ker ima policija zelo dober vodni top. Za spremembo lahko uporabimo molitve in volitve.

Oboje!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.