Ne morem reči, da se je do danes vse spremenilo

Gospe, ki so preživele žensko taborišče
Gospe, ki so preživele žensko taborišče Ferdreng.

Kadar se iz Ljubljane pripeljem v te kraje, se mi zdi, kot da sem vstopila v nek drugi svet. Pa ne da tega konca Slovenije ne bi poznala. Ne, saj sem le nekaj kilometrov naprej, že kot majhna deklica obiskovala sorodnico in še danes prihajam sem. Gre za nekaj drugega. Simbolično gre res za »drugi svet«. Zemlja je bolj kot na drugih koncih Slovenije prepojena s potom trpečih, s solzami upajočih, s krvjo pobitih.

Petindvajset let se zbirate na tem mestu. Občudujem vaš pogum, da ste se kot žrtve začele vračati na kraj zločina povojne komunistične elite. Zločina tiste zmagovite strani, ki je svobodo, ki jo razumem kot svobodo gibanja, razmišljanja, govora, delovanja privoščila samo tistim, ki so podpirali njihovo rdečo ideologijo. Ženskega koncentracijskega taborišča niso vzpostavili ne Nemci ne Italijani. Vzpostavil ga je takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher leta 1949. Štiri leta po formalnem koncu vojne in pol leta potem, ko je tudi Jugoslavija že podpisala Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

Ena od zapornic je povedala – navajam: »Mene so verjetno zaprli zato, da je prišel do stanovanja nek oficir. Morali smo me zapreti, pa niso vedeli, zakaj. Imela sem odločbo, da so me zaprli, ker nisem bila v službi in ker moževega delikta nisem javila oblastem. Možev delikt pa naj bil ta, da je, bil je zobar, neugotovljivo količino zlata prodal neugotovljivim osebam. « Povojna komunistična oblast je opis kaznivih dejanj razlagala na način, kot jim je trenutno ustrezalo. Na način, da posameznika, njegovo družino, prijatelje, znance, somišljenike … osramoti in onemogoči.

Strašljivo pa je, da nam to tudi danes zveni zelo znano. To, da je nekdo označen za krivega, češ da je »v neugotovljenem času, na neugotovljenem kraju, na neugotovljen način« nekaj storil ima še danes mesto v delu slovenskega pravosodja. To je ne le izven vseh pravnih okvirov, temveč izven vseh razumnih mej. Opozorila tistih, ki smo na probleme v sodstvu opozarjali že pred desetletjem, je sodnih vrh arogantno označil kot »vtikanje« v njihovo neodvisnost. Da kritika pravosodja ni le stvar subjektivne ocene, da je stanje slabo, črno na belem kaže poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice. V zvezi s sodnimi postopki je Slovenija s 148 kršitvami na milijon prebivalcev na prvem mestu kršiteljic človekovih pravic med vsemi državami članicami Sveta Evrope.

Kritikam zaradi želje izboljšanja stanja se je pridružilo tudi nekaj vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki so imeli dovolj poguma, da so se izpostavili. S tem so tvegali, da se jim zaprejo vrata kariernega napredovanja, naj si bo to na področju akademskega dela ali neposredno v pravosodju. Marsikomu so se.

Tudi tu lahko vlečemo vzporednice z zapornicami iz Ferdrenga, zaradi katerih se danes zbiramo. Šlo je za inteligentne ženske. Od odličnih dijakinj do uveljavljenih strokovnjakinj na različnih področjih dela, ki so ga opravljale kot npr. pravnice, učiteljice, računovodkinje. V taborišče so morale, ker so na tak ali drugačen način izrazile svoj upor proti nasilnemu komunističnemu režimu, so mu bile na poti. Prekinjen je bil njihov življenjski vsakdan, iztrgane so bile iz družin kot hčere ali matere in poslane na prisilno delo, v nečloveške razmere – tudi kar se tiče higiene in hrane. In to leta 1949, štiri leta po dnevu, ko naj bi ljudje po strahotah vojne, končno zaživeli v svobodi in miru. V letih, ko bi moral biti delovni in umski potencial prav vsakega najbolj pomemben za razvoj naroda, države. Pa je bilo ravno narobe.

Revolucionarni politični cilji komunistične partije in članstvo v partiji je odločalo o usodi posameznika, torej tudi žensk. Vključno z odrinjenostjo iz javnega življenja in politike.

Če je bilo vsaj v prvih zametkih ženskega gibanja na Slovenskem, svetovni nazor, stvar osebne izbire posameznice, je kmalu postalo jasno, da tista, ki ni članica partije nima nikakršnih možnosti. Komunistke so dajale smer na področju ženskih, socialnih in družinskih vprašanj, vsak drugačen feminizem ni bil mogoč. Tako je ostalo vse do osamosvojitve Slovenije. Do uresničitve idej, zaradi katerih so bile mnoge zapornice pripeljane v Ferdreng. Ena od teh je tudi organizatorka teh srečanj, gospa Lidija Drobnič, ki se je kot gimnazijka zavzemala za osvoboditev Slovenije izpod komunističnega jarma.

Rada bi rekla, da se je do današnjega dne vse spremenilo, pa ne morem. Zaradi izkušenj, neprecenljivih izkušenj, ki jih imam kot političarka. Zato mi dovolite, da prestopim na osebno raven. Biti javna oseba na tako imenovanem desnem polu, je še danes težja izbira. Hitro si v zobeh sicer glasnih zagovornic ženskega udejstvovanja v politiki, ki sicer zasedajo tudi najvišja mesta: od Ženskega Lobija, do Mirovnega inštituta do posameznic s Fakultete za družbene vede. Če ne govoriš istega ideološkega jezika kot one, zbirajo zoper tebe podpise pod sprevržene izjave osebne diskreditacije, namesto da bi te kot žensko podpirale, kot to teoretično zagovarjajo v svojih razpravah o pomenu ženske v družbi.

In da ne izgubljam preveč besed o tako imenovanih »ženskih revijah«, dolgoletne Jane in Lady, ki imajo na javno mnenje mnogo večji vpliv, kot bi mogli misliti. Ko je bilo treba, so bile učinkovito orodje, ki je služilo kontinuiteti in imelo velik vpliv na politične odločitve ženskega dela naroda. Ostaline režima so znale izbirati prave urednice, ki so šle tako daleč, da so prepovedovale objavljati članke ali fotografije o političarkah, ki niso prave barve.

In v njih tudi ni bilo zaslediti prav veliko člankov ali intervjujev, ki bi odpirali teme nasilja nad ženskami v ženskih kazenskih taboriščih za prisilno delo na domačih tleh: Ferdreng, Škofja Loka, Rajhenburg. In razprav, ki bi izpostavile kakšno moč in voljo so imele te ženske v sebi, da se pod bremenom težaška in nizkotnega dela niso zlomile; ko so dan za dnem udrihale s kamnom na kamen, ko so prekladale skladovnice drv, ko so morale rušiti pokopališče. Niso se ukvarjale z vprašanjem, kakšno nasilje nad ženskim dostojanstvom pomeni to, da so se šele po več kot treh mesecih v tistem sušnem poletju leta ’49 ob prvem dežju lahko umile, ob tem pa čutile zaničevalne poglede in umazane psovke paznikov in paznic. In o tem, kako so te ženske obvladovale svoja čustva, da se niso povsem zlomile in obupale, ko je nad njimi visela grožnja likvidacije, ki je doletela na stotine njihovih vrstnikov in vrstnic, somišljenikov. Pa tudi ne člankov o mnogih drugih trpečih ženskah, ki jim je komunistični režim odpeljal v smrt njihove fante pa še leta in leta po tako imenovani osvoboditvi niso vedele, ali so živi ali se skrivajo ali so se uspeli umakniti v tujino … In ko razmišljam o tem, mi je bolj jasno, zakaj toliko samskih žensk po slovenskih domačijah, ki so z ranjenim srcem in v tihem žalovanju za ljubljeno osebo kot »tete« predano »služile«.

Drage taboriščnice,

spoštovanje, občudovanje in zahvalo vam izrekam, ko zaključujem to razmišljanje. Za to, da ste nam s tem, ko pripovedujete svoje zgodbe, v svojevrsten opomin, da ne gre obupati ob prvi oviri. Saj bo potrebno za to, da bomo zaživeli v normalni, odprti slovenski družbi še veliko udejstvovanja in poguma pravih demokratov, moških in žensk.

Besedilo je govor na slovesnosti v spomin na žensko taborišče v Ferdrengu.