I. Žajdela, Slovenski čas: Slovenija, dežela neresnic

Spomnimo se lanske ofenzive »praznovanj« dogodkov izpred 70 let, ki so bili v vsem svojem bistvu totalitarni in zločinski. Dominantni mediji so v začetku maja objavili cele priloge o koncu druge svetovne vojne, pri čemer jih ni prav nič zanimala resnica, ampak le mit o »NOB«, to je o »narodno-osvobodilnem boju« proti okupatorju in »osvoboditvi« Slovenije. Toda danes se lahko vsi vsak trenutek seznanijo s tem, kaj se je v resnici dogajalo v Sloveniji pred 70 in več leti. »Prej«, pod komunizmom, do leta 1990, to ni bilo mogoče. Bili smo podvrženi popolni totalitarni cenzuri in indoktrinaciji. V zadnjih 25 letih pa je izšlo zelo veliko različne literature o dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej. Ta literatura je že precej časa med nami, vsakemu dostopna, mnogo tudi preko spleta. Sprenevedanje in laganje ni več mogoče. Tako bi si mislili. Toda še kako je mogoče. Dominantni mediji brezsramno objavljajo članke o nedavni zgodovini, ki jo v osnovi izkrivljajo. Kdo so to, vemo. Ampak, zakaj to počnejo? Preprosto, v Sloveniji živita dve vrsti ljudi, eni izhajajo iz najrazličnejših privilegijev, ki temeljijo na mitologiji »NOB«, drugi pa ne. Prvih resnica ne zanima. Tudi zato ne, ker njihovo početje temelji na zločinu in laži. Javnosti vsiljujejo mitologizirane podobe o dogajanju med vojno in to počnejo, ker jim je to omogočeno. Praktično povsod, v medijih, šolstvu, kulturi in politiki, so na vodilnih mestih. In kar je prav tako hudo, teh ljudi prav nič ne zanima, kaj si o njih mislijo drugi.

S tem, da živimo v neresnici, se srečujemo povsod. Slovenska mesta in vasi so zaznamovani s spomeniki, spominskimi ploščami, imeni ulic, trgov in ustanov po dogodkih in ljudeh iz časa morilske komunistične revolucije, ki je zahtevala 100.000 življenj naših ljudi in povzročila vsesplošno povojno opustošenje našega naroda. Do kraja absurdno in pokvarjeno je, da se nekatere vzgojne in izobraževalne ustanove imenujejo po ljudeh in dogodkih, neposredno povezanih z zločinstvom. Skoraj ni osnovne šole, ki je ne bi onesnaževal spomenik kakšnega komunističnega borca.

Uradno je registriranih več kot 600 grobišč medvojnih in povojnih zločinov. Ko so leta 2009 odprli grobišče v rudniku Huda jama, so sile iz začetka tega članka hitro onemogočile, da bi ga raziskali in uredili. Na Teharjah, kraju nepopisnih zločinov in trpljenja, je država zgradila spominski park, ki pa je ostal nedokončan. Kaj pove o Slovencih v primerjavi z drugimi velikimi temami sicer droben podatek, da tam ni niti informacijske table s potrebnimi podatki, kaj šele muzeja? Menda veliko. Smo v osnovi neurejena družba.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.