100 dni »nevladanja«

Kot ključni dosežek po 100 dneh vlade Miro Cerar izpostavlja stabilizacijo političnega prostora z vzpostavitvijo dialoga v družbi. Naj naštejem še nekaj ostalih, po njihovem mnenju, dosežkov: sprejet rebalans proračuna za leto 2014 ter intenzivno pripravo rebalansa za leto 2015, številne aktivnosti za zmanjšanje brezposelnosti med mladimi ter pomemben premik na področju spoštovanja pravne države. Odlično, a le kje je to vidno? Kaj konkretno to pomeni za državljane?

M. Kovač, Družina: »Naj jedo potico!«

Do monarhije in do avstrijske princese sovražno javno mnenje je Mariji Antonietti po krivem pripisalo brezčutnost, ker naj bi se na vest, da kmetje stradajo, ker nimajo kruha, odzvala z besedami: »Naj jedo potico!« (»Qu’ils … Beri dalje

A si ti tud’ not’ padu?

SMC nima ustrezne kadrovske zasnove. Vse težje se je torej izogibati prepričanju, da je njen takojšnji razcvet sad neke “zunanje pomoči” (pa kličite jo strici iz ozadja ali kakorkoli vam je ljubše): v tako kratkem času brez neke vnaprej pripravljene strukture je za stranko nemogoče vzpostaviti infrastrukturo na celotnem državnem ozemlju, kaj šele premočno zmagati na volitvah.

Spremembe zdaj

Janez E. Krek je utemeljil razliko med socialisti in svojim krščanskosocialnim gibanjem z besedami: »Razlika med nami in socialisti je v tem, da socialisti zmeraj govorijo: »najprej oblast, potem bomo pa nekaj naredili«, medtem ko mi pravimo: »ne glede na to ali smo na oblasti ali ne, bomo naredili, kar zmoremo in je naša dolžnost««.

Morala na kvadrat ali dvojna morala?

Slovenski izraz, ki vsebinsko ni identičen ne z moraliziranjem ne z moralo, je zanimiv. Z izrazom „dvojna morala“ označujemo presojanje podobnih dogodkov ali življenjskih okoliščin s povsem različnimi, navadno diametralno nasprotnimi merili. V fenomenu Mira Cerarja je mogoče opaziti dvojno moralo naših vodilnih medijev.

Tako mine slava sveta

Slovenija je preslikava povprečnega prevaranta in spletkarja (to, čemur v italijanščini pravimo “faccendiere”), ki misli, da se v njegovi osebi združujeta duh Konrada Adenauerja in Stevea Jobsa s pridihom svetosti papeža Frančiška. Zase misli, da je “Sveta Trojica en sam Bog”. To je tranzicijska miselnost, ki sta jo razvili aroganca in samooklicana vsevednost večine ljudi, ki so v različnih obdobjih pridobivali moč.