A si ti tud’ not’ padu?

65123809_miro-cerarBlamaže nove slovenske vlade.

“A si ti tud’ not’ padu”? je vse bolj slišati odmeve na Gregorčičevi v Ljubljani (sedež slovenske vlade). Gre za visoke funkcionarje, ki jih je v zadnjih dveh mesecih imenovala vlada Mira Cerarja in ki so “skrivnostno” poniknili neznano kam v rekordno kratkem času. Slovenski javnosti ne preostaja drugega, kot da nekoliko cinično ob vsaki novi aferi izbrancem premiera Cerarja postavi “nedolžno” vprašanje malega Petra iz znanega slovenskega celovečernega filma.

(Ne) kompetentnost na čelu Sove

Zadnji tak primer je Andrej Oček. “Kdo za vraga je to”? se bo marsikdo vprašal. No, to vprašanje so si bolj ali manj na glas postavljali čisto vsi (morda razen najožje skupine, ki ga je izbrala) pred slabim mesecem, ko je bil Oček imenovan na čelo Sove, Slovenske varnostno-obveščevalne agencije. To je bila dokaj slaba popotnica. Na njegov račun so se takoj pojavili dvomi o strokovni usposobljenosti, ker da nima primernih delovnih izkušenj za to mesto. Pomisleki in očitki so se izkazali za utemeljene: le 22 dni po imenovanju je Oček podal odstopno izjavo. Kot razlog je navedel zunanje pritiske, ki so ga k temu prisilili. Neuradno pa so v medijih nadaljevali teorijo o (ne) kompetentnosti.

A si premier lahko privošči na tako odgovorna mesta imenovati kadre, ki niso dovolj usposobljeni? No, saj se razumemo, gre za retorično vprašanje, ki pa zahteva neki razmislek. Taki spodrsljaji za Cerarjevo vlado so bili lahko napovedljivi. Od njenega imenovanja še ni poteklo 100 dni miru, a napak je bilo že toliko, da je nemogoče obstati in mirno gledati. In to predvsem na področju kadrovanja. Jasno je, da vsaka vlada nastavlja svoje ljudi, ki jim lahko zaupa: čeprav gre v številnih primerih za etično sporno početje, je to politična praksa. Prav tako pa bi moralo biti jasno, da bi morali imeti politično nastavljeni kadri neko strokovno usposobljenost za področje, ki ga bodo pokrivali. Pri tem pa se postavlja naslednje vprašanje: kako lahko stranka, ki je nastala 6 tednov pred volitvami in je danes stara natanko slabega pol leta, najde primerne kadre za vsa mesta, ki jih želi zapolniti? Odgovor je seveda jasen: nemogoče. In to je problem instantnih strank v Sloveniji, ki nastanejo in pogorijo v obdobju, ki je krajše od enega mandata. Kot bi šlo za utrinke v noči svetega Lovrenca. Leta 2008 je to bila stranka Zares, leta 2011 Pozitivna Slovenija, SMC pa je na dobri poti, da bo naslednja. Oček je namreč samo eden od primerov neustreznega kadrovanja premiera Mira Cerarja. To, da je na volitvah premagal vso konkurenco in se premočno zavihtel na mesto mandatarja, še nič ne pomeni. Vsaj s kakovostne ravni njegovega vladanja: tukaj več pove podatek, da je Cerar to mesto zasedel, ne da bi imel prej kakršnokoli drugo politično izkušnjo. Kot popolni zelenec v politiki je takoj zasedel premiersko mesto.

Zmagovito “politično devištvo”

Neizkušenost očitno danes plačuje: k Cerarjevi popularnosti je največ prispevalo dosedanje “politično devištvo”. Cerarju je uspelo, da je pomanjkanje vsakršne izkušnje v politiki spremenil v največjo prednost: pokazal se je namreč kot neomadeževan politik, ki lahko pridiga o etiki in morali. Njegova visoka stopnja etike in morale, na kateri je bila osnovana volilna kampanja, ni temeljila na dolgoletnem koherentnem, verodostojnem in korektnem delovanju, ampak na dejstvu, da političnega delovanja sploh še ni bilo. Le kako bi mu kdo lahko očital politično nemoralnost, če je bil v politiki brez kilometrine?

Cerar pa se je moral kaj kmalu “strezniti”: realna politika je nekaj drugega. Njegovo “politično devištvo” je trajalo le kratek čas. Še pred imenovanjem vlade je prišlo na dan, da sta tesna Cerarjeva sodelavca Erik Kopač in Aleksandar Kešeljević bila v nadzornem svetu družbe, ki je finančno izčrpavala šempetrsko Iskro Avtoelektriko (danes Letriko). Zaradi tega je iz stranke izstopil eden od adutov Cerarjeve ekipe in nesojeni notranji minister Bojan Dobovšek, češ da si je delovanje v stranki zamišljal drugače. Naslednji vidnejši padec je bil odstop gospodarskega ministra Jožefa Petroviča: kot eden od vodilnih v družbi DZS je z državno upravo sklepal posle, za katere je Agencija za varstvo konkurence ugotovila, da kršijo zakon o preprečevanju omejevanja konkurence. Cerar je za Petrovičevega naslednika ponudil Gojka Koprivca… in evo še tretjo blamažo. Po uradni najavi kandidature je Koprivec odstopil še pred zaslišanjem v parlamentu: tudi v tem primeru je ostalo veliko nedorečenega in nejasnega… Čudimo se lahko, kolikor želimo, a to so Cerarjevi kadri.

Padec bogov

Cerar je torej danes že v zelo kočljivem položaju: prvič zato, ker postaja vse bolj jasno, da pravljica o stranki, ki je v šestih tednih opravila pot od ustanovitve do 35 odstotkov na državnozborskih volitvah, stoji na vse bolj trhlih nogah. Stranka nima ustrezne kadrovske zasnove. Vse težje se je torej izogibati prepričanju, da je njen takojšnji razcvet sad neke “zunanje pomoči” (pa kličite jo strici iz ozadja ali kakorkoli vam je ljubše): v tako kratkem času brez neke vnaprej pripravljene strukture je za stranko nemogoče vzpostaviti infrastrukturo na celotnem državnem ozemlju, kaj šele premočno zmagati na volitvah. Drugič, kot papirnati grad se vse bolj ruši tudi podoba braniteljev morale in etike, ki si jo SMC lasti. Povprečno trajanje zadnjih slovenskih vlad je bilo eno leto. Kmalu bi zato lahko nastopil čas, ko se bo kdo oglasil: “Miro, a si ti tud’ not’ padu”?