Avgijev hlev slovenske pravne države ostaja nedotaknjen, saj je večina pravnikov, ki so omenjeni v članku, diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani. Če bi z naravoslovnih in tehničnih fakultet slovenskih univerz prihajali takšni strokovnjaki kot s pravnih fakultet, Kučanov varovanec Luka Mesec ne bi mogel iskati težav slovenskega gospodarstva v izvozu.
Za Herakleja (rimskega Herkula) ve vsakdo, manj pa jih verjetno pozna zgodbo o Avgijevem hlevu. Zato naj ne bo odveč, če jo na kratko obnovimo, saj Avgijev hlev pogosto uporabljamo kot prispodobo za potrebo po temeljitem čiščenju. Heraklej je moral, da bi si pridobil nesmrtnost na Olimpu, opraviti dvanajst zelo nevarnih opravil. Eno od teh je bilo v enem dnevu očistil že trideset let neočiščeni hlev Avgija, kralja Elide, ki je imel tritisočglavo čredo goveda in v njej tudi stotine nevarnih bikov. Izvirna rešitev skorajda nerešljive naloge je bila: skozi hlev je speljal reki Alfejos in Penejo.
Sonce bo skoraj zašlo, Avgijev hlev v raju pod Triglavom pa še ni počiščen. Preveč je gnoja, ki so ga črede teptale desetletja in je trd kot kremen, v hlevu pa je množica nevarnih bikov. Ne Ljubljanica ne nobena druga od številnih slovenskih rek ga ne morejo sprati.
Preveč je oportunistov, ki na najrazličnejše načine usmerjajo vodni tok mimo hleva, preveč jih je, ki vodo speljujejo na svoj mlin.
Avgijev hlev slovenske pravne države
Vnaprej se opravičujem tistim slovenskim pravnikom, ki so neoporečni strokovnjaki in jim poštenost ter pokončna hrbtenica nista tuji vrlini. Žal so v veliki manjšini. Nasprotno pa se je večina pravnikov izmojstrila za domačo rabo v zatohlih slovenskih dolinah in kotlinah. Obvladujejo inovativne procese pri upravljanju gospodarstva, aktivni so v politiki ali pa se ji nekritično udinjajo, kar nekaj vsevednih pa je aboniranih v televizijskih studiih. Pravici, ki naj bi imela zakrite le oči, so zakrili ves obraz, da državljani ne bi opazili, kako močno sirota zardeva.
Pravna stroka najrazličnejših specializacij se oholo poigrava z državljani Slovenije, vendar ko prestopi v mednarodno areno, blamaža sledi blamaži. Ne premoremo (politično pravilno orientiranih) pravnih strokovnjakov, ki bi uspešno prestali preizkuse ob kandidaturi za mednarodna sodišča. Sodbe na tujih sodiščih zgubljamo po tekočem traku: arbitraža o meji, teran, kranjska klobasa, Slovenija v imenu LB proti Hrvaški, Evropska komisija proti Sloveniji zaradi brskanja po dokumentaciji ECB itd.
Blamaža je popolna, ker naši vrhunski pravniki vlagajo tožbe celo na napačna sodišča.
Spet deluje CK KPS, duh starih kadrov se izmika čiščenju
Nekoč smo imeli Centralni komite KPS na Tomšičevi, zdaj pa ga imamo pod predsednikom Rajkom Knezom na Beethovnovi – tam, kjer naj bi bilo Ustavno sodišče. Najvišji varuh ustavne demokracije in človekovih pravic, kar naj bi Ustavno sodišče bilo, je zgrmelo na raven CK KPS. Z rokohitrskimi politikantskimi odločbami nam to neprestano dokazuje kar sámo.
Do solz ganljivo je razumevanje prava ter sočutje Sodnega sveta in njegovega predsednika Erika Kerševana do napake pri glasovanju Levice za vrhovnega sodnika Primoža Gorkiča. Brez ponovnega razpisa je bil isti kandidat Državnemu zboru znova predlagan in tudi izvoljen, ker je drugič Levica glasovala prav.
Na tožilstvu imamo po Zvonku Fišerju v Fišerja preobraženega Draga Šketo. Tožilci preganjajo kurje tatove, ob grožnjah s smrtjo ne mignejo. Slovenski in evropski javnosti na očeh poteka izsiljevanje in podkupovanje poslancev, tožilci ne trenejo z očesom. Slovenija je pralnica iranskega umazanega denarja, tožilci se sprenevedajo (in napredujejo).
Na Vrhovnem sodišču imamo po Branku Masleši v Maslešo preobraženega Damjana Florjančiča. Ta se samoljubno hvali z dobrimi rezultati slovenskega sodstva in mednarodnimi nagradami. Z velikim razumevanjem gleda na sodne zmote: ne sramuje se tega, da številni Slovenci iščejo in najdejo pravico na evropskem sodišču.
Brez svete inkvizicije politiki kontinuitete ne bi mogli s tolikšno zanesljivostjo obvladovati države. Nečedne posle vélike inkvizitorke opravlja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, pravnica, ki jo zaradi njenega dela vrhunski pravni strokovnjak B. M. Zupančič pošilja v drugi letnik študija prava. Inkvizitorski način dela je prej pravilo kot izjema tudi na Komisiji za preprečevanje korupcije.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Avgijev hlev v visoki politiki
Etičnega Mira Cerarja so nápak razglašali za ustavnega pravnika, kar mu je očitno laskalo. Česarkoli, kar je bilo povezano s pravom, se je kot predsednik vlade lotil, je zamočil. Pri tem mu je velikodušno pomagal zunanji minister, pravnik Karl Erjavec.
Največja katastrofa, nevredna pravnika, je bila enostranska implementacija arbitražnega sporazuma z izgonom slovenskih državljanov z njihovih domov na še vedno nedoločeni meji in preklic slovenske ekološko-ribolovne cone.
Kako naivno je bilo zanašati se na cvet slovenskega prava pri tožbi Evropske komisije zoper Slovenijo zaradi kraje dokumentacije Evropske centralne banke, smo zvedeli prav v teh dneh. Tudi serija vloženih tožb na evropska sodišča, ki smo jih vse brez izjeme izgubili, kaže bedno sliko slovenskega prava. Po vseh pravnih napakah in zmotah v politiki se je Cerar vrnil na fakulteto vzgajat novi rod pravnikov!
Nekdanja predsednika ne pustita očistiti slovenskega Avgijevega hleva
Krivično bi bilo, če ne bi omenili dveh bivših predsednikov RS, pravnikov, tovarišev Milana Kučana in Danila Türka. Slednji ima družno z Erjavcem težko umljive zasluge za arbitražni polom. Türk je z arbitrom, izbranim po svojem okusu, pravnikom Jernejem Sekolcem in svojo varovanko, pravnico Vesilko Sancin rekel A, pravnik Erjavec pa Ž. Kučan še kar ne misli sestopiti s slovenskega političnega Olimpa. Nekoč v davnini se je Zevs za svoje nakane spreminjal zdaj v laboda, zdaj v orla, zdaj v bika, zdaj v zlati dež. Kučanu je bila dovolj le ena sprememba v smislu reka, da volk dlako sicer menja, a nravi nikoli.
Kučan še kako dobro ve, da imajo Slovenke in Slovenci radi otožen modrooki pogled in komunizem s človeškim obrazom. Takoj padejo.
Za konec naj ne bo odveč zapisati, da je večina pravnikov, ki so omenjeni v članku, diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani. Izjeme so Drago Šketa in Rajko Knez, ki sta diplomirala v Mariboru, ter Branko Masleša, ki ima diplomo iz tujine, iz Sarajeva. Če bi z naravoslovnih in tehničnih fakultet slovenskih univerz prihajali takšni strokovnjaki kot s pravnih fakultet, Kučanov varovanec Luka Mesec ne bi mogel iskati težav slovenskega gospodarstva v izvozu.
