Naš predsednik vlade Miro Cerar rad govori o morali. Pravi, da je za našo trenutno krizo kriv predvsem padec etičnih standardov.
Zdi se, da ne razume – ali noče razumeti –, da se morala oblikuje predvsem tako, da se ljudje prilagajajo številnim institucijam (zakonom, družbenim vzorcem itd.), ki vladajo v družbi.
Če je določen sistem disfunkcionalen, se mu bodo ljudje pač prilagodili z ravnanjem, ki ga lahko zunanji moralistični opazovalec mirne duše označi za neetičnega. Vendar so z vidika sistema to povsem racionalne strategije preživetja.
Seveda vedno obstajajo tudi don Kihoti. Redki idealisti, ki se sistemu upirajo. Spremeniti ga ne morejo, lahko pa se iz njihove perspektive vidi njegova disfunkcionalnost. To so zgodbe treh takih idealistov. Imena so spremenjena – njihove zgodbe so resnične.
Zgodba o poražencu Viktorju
Viktor je direktor javnega zavoda na področju kulture z okoli tridesetimi zaposlenimi. Od začetka krize se je to število zmanjšala za 15 odstotkov: stari odhajajo v pokoj, novih ne zaposlujejo. Po letih kadrovskega hiranja zavod komaj shaja.
Pa ne zato, ker bi bilo uslužbencev premalo! Viktor pravi, da bi lahko z enakim številom institucija delovala brezhibno, mnogo bolje kot danes. Težava je struktura zaposlenih. Polovica je starejših od 55 let. Med njimi so trije, ki ne počnejo dobesedno ničesar. “Ker so starejši od 60, jim ne morem nič,” mi zaupa.
Viktor je socialno čuteč človek; nasprotuje odpuščanju zaradi golega večanja produktivnosti, a vidi absurdnost položaja. Manjšina zaposlenih gara, večina se sicer trudi, a si z njimi kljub temu ne more kaj prida pomagati, manjšina se delu uspešno izmika. Perverzna Gaussova krivulja, ki usodno zavira poslanstvo zavoda.
Ko je pred leti prevzel institucijo, je kmalu spoznal paradoks. Kader je bil zelo slabo kvalificiran. Izobrazba je pešala – želje, da bi stopili v korak s časom, ni bilo. Po drugi strani pa je pred vrati čakala množica visoko kvalificiranih mladih, ki bi naredila vse, da bi dobila možnost, da se izkaže.
Danes, v šestem letu krize, se mu mladi diplomanti in celo doktorandi javljajo za prostovoljno delo: bojijo se, da bi v najboljših letih ostali ne le brez službe (s tem so se mnogi že sprijaznili), temveč tudi brez vsakršnih omembe vrednih izkušenj.
Viktor je bil najbolj vesel, ko je kakšna zaposlena odšla na porodniško; tedaj je lahko začasno zaposlil koga izmed njih. Tedaj se je produktivnost izjemno povečala: Viktor namreč ob vsej množici zaposlenih nima dobesedno nikogar, ki bi mu lahko pomagal pri zapletenejših projektih, zlasti pri iskanju evropskih sredstev. Viktor je prepričan, da bi lahko s svojimi odličnimi mednarodnimi zvezami institucijo umestil v širši evropski okvir, a se počuti obupno osamljen, saj v zavodu nima primerno razgledanih in usposobljenih sodelavcev, s katerimi bi izpeljal svojo vizijo.
Istočasno pa ljudje, ker že leta niso napredovali v nove razrede, trdijo, da jih vodstvo izkorišča, in grozijo z bojkotom dela.
Najmanj tretjino zaposlenih bi bilo treba zamenjati, pravi. Očitno je namreč, da so tam bolj ali manj po naključju.
Viktor je po prepričanju socialdemokrat z močnim socialno-liberalnim poudarkom. Kolikor vem, nikoli ni volil desnice. Leta 2011 je glasoval za DLGV, v upanju, da bo spodbudila potrebne reforme. Od tedaj ni volil nikogar.
Viktor je poraženec slovenske krize, zato nosi to ironično ime.
Zgodba o Pepelki
Nina dela v Ljubljani v manjši raziskovalni instituciji. Čeprav se mora v prestolnico voziti od daleč, je zadovoljna: delo jo izpolnjuje. Čuti poslanstvo.
Direktor njenega zavoda je službo dobil prek političnih zvez. Njegove kvalifikacije so vprašljive, svoje delo pogosto zanemarja.
Institucija zaradi tega trpi, a to sploh ni glavna težava.
Nini se zdi, da je direktor po začetnem zanosu obupal nad institucijo, ki jo je prevzel. Na neki način je postal žrtev istega klientelnega sistema, po zaslugi katerega je dobil službo – podobno kot on so bili tudi zaposleni večinoma nameščeni politično. In kjerkoli princip pripadnosti in zvestobe prevlada nad principoma usposobljenosti in poklicnega poslanstva, kakovost dela drastično upade. Železni zakon klientelizma.
Kadrovsko preobremenjen zavod tako komaj kaj da od sebe. Vladata nedelavnost in brezbrižnost. Od ducata zaposlenih zavzeto delajo trije. Preostali bolj ali manj životarijo.
Nina je oseba, ki bi bila v vsakem meritokratskem sistemu pri vrhu. Je proaktivna, razgledana in strokovno podkovana, zna delati z ljudmi in viri. V naši stvarnosti pa je Pepelka, na katero sodelavci prelagajo svoje obveznosti.
Vse bolj je razočarana. Pred časom mi je zaupala, da bi najraje videla, da bi njen zavod odneslo varčevanje. V njem vidi zapravljeno priložnost, da bi z državnim denarjem njeno strokovno področje dvignili na višjo raven. Prepričana je, da bo imel ta neuspeh globoke posledice, a rešitve ne vidi.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
