Veda o človeški morali pozna besedno zvezo “simplificirane postave”, tj. poenostavljeno izhodišče kot najpogostejše zagonsko polje napetosti vzdolž moralne vertikale. Gre za obilico skovank, ki se polarizirajo kot predpostavka etičnemu razpletu. Tako se denimo pojmovna struktura: “skrbna, čuteča mati” poenostavljeno zoperstavi “grobemu, odsotnemu očimu”. Oznaki skrbne in čuteče matere se v bralčevi predstavi kaj kmalu poenostavljeno obogatita z neizrečenimi etičnimi postavkami tipa miline, čuječnosti, ozaljšanosti, dobrohotnosti, odgovornosti … medtem ko se na nasprotnem polu množijo etične vrednosti tipa ozkosti, neskrbnosti, nemarnosti, nasilnosti, zapitosti … Na tem tonusu se po vertikali zvrstijo nevšečni dogodki zatiranja, nedojemljivosti, brutalnosti, vulgarnosti, kar na koncu združi in ojača etično pozitivne sile, ki v epskem boju zatrejo, premagajo, odpravijo etično negativno. Dobimo sila preprost moralni nauk, izhajajoč iz banaliziranega poenostavljenega nasprotja polariziranih moralnih vrednot, pri katerih pozitivnim ne pritičejo faktorji negativnega, negativnemu pa ne pritičejo faktorji pozitivnega. Na koncu simplifikacije in zmage postane nauk razdelilna frontna črta med dobrim in zlim. Polarizacija simplificirane postave torej porodi sama po sebi delitev na dobro in zlo, namesto konflikta med suverenima entitetama.
Če storimo odmik naprej ter se lotimo fabularnih distinkcij, ki olepšajo zlo in onečedijo dobro, preidemo k slojeviti, niansirani postavi etnosov. Kaj če skrbni in čuteči materi dodamo lastnosti otročjega, lenega, osornega, neumnega … ki same po sebi niso življenjsko izključene? Imamo sicer skrbno, ljubečo mati, ki pa jo zaradi številnih pridruženih možnih postavk povleče k polu negativnega. Po drugi strani lahko dodamo na očetovo tehtnico atribute mirnega, skrbnega, inteligentnega, dobronamernega, veščega … kar prestavi vertikalo spora iz aseptične jasnosti v pomensko nedokončanost. Pa se spor prevesi v polje otroku dobrohotnega, toda napornega očimstva, v spopadu z zastarelimi, napačnimi materinimi nazori, ki sicer lajšajo, toda v enaki meri škodujejo. Literatura pozna obilico avtorjev tipa Balzaca, Rimbauda, Dostojevskega … ki so ustvarili nepozabne like, ki kulminirajo v maestralnem Petru Petroviču Lužinu, v katerem so nenadkriljivo združene skrajna pohota, lucidna intelektualnost, razumskost, povprečna mera sebičnosti, najtoplejša in najgloblja dobrota ter nepojmljiva poetska bolečina.
Sedaj, ko je čas za sumiranje plusov in minusov neke tvorbe, poenostavljeno poimenovane z “Jugoslavija”, se mi je nedavno v oči zataknil verz upravičeno slovitega srbskega pesnika in črnogorskega vladarja Njegoša, ki v zgolj enem stavku označi celotno bistvo odrojevanja dela naroda pod tiranijo Turkov: “Poturči se lakomo i plaho.” Nekoliko razširjeno, prirejeno razumevanju Slovencev: “Odrodili so se lakomni in plašni.” Celotno zgodovinsko epopejo strne v dve temeljni medsebojno delujoči oznaki, ki sta daleč od simplifikacije, že sami po sebi slojeviti, niansirani. Oznaka “lakomno” je sicer neizprosno enopomenska, trda, nefleksibilna, maksimalno očitajoča. Po SSKJ predstavlja pridevnik lakomen strastno željo po prisvajanju dobrin. Krščanstvu in svojemu rodu so se odtujili tisti, ki so v normalnih razmerah želeli več, kot so si uspeli priboriti v znotraj plemenskem dinamizmu. Srednji vek na Balkanu je dokazano pripadal plemenskim in drugim zvezam, ki so bile notranje hudo zapletene, surove, navzven pa prežete z medsebojnimi plemenskimi boji. Zunanja nadvlada neke povsem tuje orientalne identitete je torej prišla prav tistim, ki so jim lastne pozicije v tej zapleteni medčloveški strukturi pomenile več od skupnega dobra. Odrodili so se torej, da bi obogateli, dosegli nadvlado nad tistimi, ki so jim vladali pred prihodom zavojevalcev. Oznaka oziroma pridevnik “lakomen/no” je torej simplificiran, jasen. Po drugi strani pa je izrazito večpomenski, fluiden pridevnik “plašno”. Gre za sam po sebi sestavljen izraz, ki vsebuje več plasti. Plašno ni strahopetno, kajti plašna je tudi srna med volkovi. Plašno ni zadržano, neodločno, boječe … je vse to in še veliko več! V kontekstu Njegoševih besed gre po vsej verjetnosti za tisto sivo cono med lakomnim in racionalnim, cono lastnega in družinskega preživetja, nesmiselnosti boja, prenizke znotraj plemenske kohezivnosti za samožrtvovanje, oddaljenost od glavnine centrov upora itd. Njegoš ni velikan pisne besede kar tako, kajti ni se mu zapisalo: “lakomen in (npr.) strahopeten”, kar bi vodilo v simplifikacije iz prvega odstavka tega prispevka, temveč je združil nešteta stanja “med ter vmes”, kjer se gibljeta človekova prozaičnost in liričnost. Zajema množice tistih, ki so se ognili apokalipsi, ne zaradi želje po samoizobčenju iz neprijetne jim skupnosti, temveč zaradi nuje prisilnih razmer. Pazljivemu bralcu Njegoš izbije iz rok atribute (upravičenega) sovraštva, sledeč Njegovemu nauku splošnega odpuščanja skozi razumevanje. Razumi, da boš odpustil.
Namen tega navidezno odvečnega prispevka je v določeni meri razširiti poglede na hudo zapleteno bližnjo preteklost in sedanjost, polno sporov, zamer, vojn, enopomenskosti, simplifikacije, odsotnosti razuma. Pred kratkim sem nekje prebral, da je eden izmed slovenskih predstavnikov v nagovoru institucijam EU domnevno os Iran-Rusija-Kitajska poimenoval kar z “osjo zla” ter pljunil ne le na elementarna krščanska izhodišča, temveč kar na 20 % ljudi! Morda bi nam nekaj več znanja prineslo nekaj manj opustošene optike.
