Preverjene govorice

Volitve predsednika RS (Printscreen RTV SLO)

Če so govorice tako odločilne, kakor trdijo razvojni in socialni psihologi, potem je jasno, da imajo pomembno vlogo tudi v politiki, še zlasti pri izbiri politikov.

Dejstvo je, da smo o politikih slišali od drugih, ki so nam jih ali hvalili ali grajali. Odvisno od naših simpatij do informatorjev bomo njihove informacije sprejeli, vanje dvomili ali jih zavrgli. Vendar danes nismo več v časih, ko bi imeli samo en vir informacij in bi se potem dejansko odločali in izbirali po simpatijah ali antipatijah do tega vira. Zaradi raznolikosti medijev, množičnosti virov informacij in naše usposobljenosti, da jih kritično presojamo, se vendarle lahko odločamo tehtno in ne le čustveno. Slednjega ni nikoli mogoče odpraviti iz naših odločitev in izbir, vendar se je mogoče v veliki meri odločati racionalno na temelju preverjenih informacij. Ne nazadnje, omenjeni primer kandidatke Makovec Brenčič priča, da smo lahko prišli do večstranskih informacij, čeprav so se krogi, ki jo forsirajo, močno trudili, da se za njeno nepošteno raboto ne bi izvedelo. Skratka, to preprosto pomeni, da danes ni treba biti več samo pasivni kupec vsega, kar ti oblastna elita servira kot najboljšo robo, ampak lahko odideš v drugo trgovino in tam najdeš kaj bolj primernega in ustreznega zase. Danes je namreč odprt in svoboden tudi političen trg.

Če dobro pomislimo, osebno ne poznamo nobenega kandidata, vsi o sebi govorijo najlepše, njihova konkurenca pa ve o njih vse najslabše. Kaj je torej res in kaj ne? Iz dosedanjih soočenj je že mogoče razbrati, da se je večina kandidatov podala v predsedniško bitko s prikritim namenom, da čim bolje predstavi svojo stranko in pridobi zanjo čim več glasov na državnozborskih volitvah, ki bodo drugo leto. Na tem ozadju pa je odločanje za tega ali onega kandidata lažje, kajti nekoliko že vemo, kaj je kakšna stranka doslej storila in kaj opustila, koliko je vredna zaupanja in zakaj si ga ne zasluži (več). Vemo, demokratične stranke so nas osvobodile in bile na oblasti vsega skupaj dobrih sedem let, slabih 20 pa nas vodijo stranke kontinuitete. Rezultat vladavine kontinuitete je, da smo v štartu najbolj razvita in obetavna država med nekdanjimi komunističnimi v Srednji Evropi zdaj na njihovem repu. In še to, če bi bili kolikor toliko demokratična država, bi prihajalo do alternative tudi na predsedniškem položaju, a se to doslej še ni zgodilo.

Vendar bi bili pristranski, če bi krivca za katastrofalne politične razmere v državi iskali le pri kontinuiteti. Demokratičnih strank ni minirala in zaustavljala le kontinuiteta, marveč tudi zdrahe med temi strankami in njihovimi voditelji. Te volitve so priložnost, da volivci teh strank sporočijo, kako jim je dovolj njihovih medsebojnih spopadov, diskreditiranj in izključevanj. Velja se vprašati, komu v prvem krogu nameniti svoj glas, da ga bodo vodstva desnih strank slišale, zakopale bojne sekire, pokadile pipo miru in se skupaj začele pripravljati na državnozborske volitve in prevzem vlade. Dogajanje v zadnjem mandatu je pokazalo, kako ni dobro, da sta v državnem zboru samo dve desni stranki, ki se gledata kot pes in mačka in se nista sposobni o ničemer dogovoriti. Če bi tokrat volilno telo podprlo še druge akterje na desni, bi to nedvomno dalo misliti sedanjima nespravljivima tekmecema in bi verjetno uvidela, da morata svojim konjem nadeti uzde. Takšno ravnanje desnih volivcev bi sicer omogočilo zmago predstavniku kontinuitete v predsedniški tekmi, toda za takšen izid so se že davno pred njimi odločili vodilni desni stranki in zato (pre)pozno poslale v volilno bitko svoje kandidatke.

Ob revoluciji, ki so jo na medijskem področju napravili elektronski mediji in informacijske tehnologije, nismo ljudje več prepuščeni samo govoricam, ki ji ni mogoče preveriti. Nasprotno, sedaj je vse to mogoče in to bodo morali upoštevati tudi politični akterji, če bodo hoteli, da jim ljudje zaupajo in da se sploh še zmenijo zanje.

Pripis uredništva: Avtorjevo obsežnejše mnenje o kandidatkah in kandidatih za predsednika RS smo razdelili na dva ločena prispevka. Prvi del z naslovom Govorice in volitve je bil objavljen 13. 10. 2017.