Adam Smith, utemeljitelj ekonomije kot znanosti v svoji knjigi Theory of Moral Sentiments definira moralo kot naravno danost, ki je vgrajena v vsakogar izmed nas. Morala torej ni nekaj, s čimer bi se dalo preračunavati, saj nanjo vpliva vsako naše dejanje.
Kadar okoli nas vidimo žalostne ljudi, se del te žalosti prenese tudi na nas. In obratno se veselje prenese na nas, kadar so ljudje okrog nas veseli. Posebno zadovoljstvo sprožajo tiste vrste dejanja drugih, ki jih tudi sami podpiramo. Pod posebnim pritiskom pa smo tedaj, ko ljudje okoli nas počnejo stvari, ki jih zavračamo. Ljudje prenašamo bolečino in radost med seboj. Občutenj drugih ne moremo podoživeti v enaki meri kot jih le-ti doživljajo. Občutenja empatije do soljudi pomenijo bogat vir učenja o čustveni moči strahu, jeze, žalovanja in podobnih stanj. Le-te bodisi krepijo človekov značaj bodisi ga šibijo. Ljudje smo se zmožni identificirati z žrtvijo nekega neželenega ravnanja na način, da skušamo prevzemati del psihološkega bremena nase. Podobna je naravna reakcija tudi tedaj, kadar smo pasivni opazovalci in nismo neposredno vpleteni v neko dogajanje okoli nas.
Z občutenji neznanega človeka se praviloma ne poistovetimo do podobne mere, kot se poistovetimo z občutenji nekoga, ki nam je blizu. Skozi lastna občutenja dejanj drugih ljudi, skozi lastna izkustva občutenj drugih ljudi, ki so rezultat naših dejanj, oziroma skozi lastna občutenja lastnih dejanj ljudje nenehno dopolnjujemo lasten vrednostni kod. S tem gradimo lastno moralnost, lasten odnos do tega, kaj je prav in kaj narobe.
Dejanja, ki kršijo našo moralnost, ljudje zavračamo, izvajalce teh dejanj pa kaznujemo, medtem ko spodbujamo in nagrajujemo tista dejanja, ki krepijo našo moralnost. Nagrada za neko dejanje je signal zaželenosti nagrajenega dejanja, kazen za storjeno dejanje pa je signal nezaželenosti storjenega dejanja. V medčloveških odnosih se na tak način izoblikujejo pravila, ki spodbujajo pozitivno in zavirajo negativno. Ljudje smo lahko koristni le v okolju, kjer je zagotovljena pravica, se pravi, kjer se negativna dejanja kaznujejo, pozitivna pa nagrajujejo. Družba, kjer ni zagotovljene pravice, bo nazadovala in na dolgi rok ne bo preživela.
Vest vključuje ves moralni kapital posameznika in deluje na nezavedni ravni
Zadnja ovira pred padcem družbe je izguba lastne vesti. Vest je naravni obrambni mehanizem pred povzročanjem škode drugim ljudem v odsotnosti pravil, ki zagotavljajo pravico. Vendar vest ne more popraviti krivice, ko se neko negativno dejanje zgodi in ko že nastanejo žrtve krivičnega ravnanja. Sklicevanje na delovanje vesti je premalo učinkovit način za odpravo krivičnosti same po sebi. Vest deluje preventivno le, kadar je v človeku prisotna zavest o tem, da je neko konkretno dejanje negativno in torej nezaželeno. Kadar temu ni tako, se učinki negativnih dejanj ne bodo pokazali na vesti povzročiteljev, oziroma bo zavedanje o tem prišlo šele z večjim časovnim zamikom, ko se bodo v polnosti odvile negativne posledice njihovih dejanj, ki nastanejo takoj. Vest je človekov smerokaz glede tega, kako se obnašati do soljudi.
Vest vključuje ves moralni kapital posameznika in deluje na nezavedni ravni. Več kot je moralnega kapitala, močnejša je vest in težje bo tak človek zapadel v povzročanje škode ljudem okoli sebe in obratno.
Okoli nas živijo ljudje različnih vrednot z različno izraženim dojemanjem soljudi. Več kot je v družbi ljudi, ki spoštujejo naravna moralna načela vestnega ravnanja, manj formalnih pravil kaznovanja slabega in nagrajevanja dobrega bo potrebnih, da bo med ljudmi zagotovljena pravica. Pravici je zagotovljeno le tedaj, ko je neželeno dejanje kaznovano, zaželeno dejanje pa nagrajeno. Modrost, pravica, samonadzor, skrb do sočloveka so, tako Adam Smith, ključni kriteriji odličnega vrednostnega koda. Narava nas je torej opremila z orodjem za harmonično življenje v pozitivnem in produktivnem ozračju skrbi za učinke lastnih dejanj na soljudi.
Na žalost so tisti posamezniki z odsotnostjo odličnosti v ravnanju pripeljali človeštvo v stanje, ko nam pravila vedenja ne diktira več lastna vest temveč formalna pravila. Pravica je s tem postala talka preračunljivosti postavljavcev formalnih pravil in njihove stopnje zrelosti v odločanju o tem, kaj je v nekem okolju zaželeno in kaj ne. V nekem javnem nastopu sem nekoč prikazal, kam lahko pelje okolje, kjer prevladujejo moralni anarhisti, kot ljudi, ki ne spoštujejo niti formalnih niti neformalnih pravil, imenuje nobelovec Buchanan: kaos in ekonomska degradacija.
