V vsakodnevnem življenju si pogosto pripisujemo preveč zaslug, minimiziramo pa lastno krivdo. Ob tem svojo vlogo tolmačimo ugodneje, kot bi jo tolmačil objektiven presojevalec stvarnega stanja. Delež tolažbe v atribuciji lastne udeležbe v rezultatih je, kadar smo pošteno zamočili, najbrž zdrava naravna zaščita pred pretiranimi občutki nemoči in krivde, kar lahko deluje pomirjujoče in zaščitno. A prej ali slej se je treba nekako postaviti na noge in pripoznati stvarnost v kar se da čisti obliki. Pripoznanje navadno pride z zamikom in od tega procesa je odvisno, ali in kako uspešno se bomo izvlekli iz okov preteklih dejanj in v kolikšni meri bomo nagnjeni k ponavljanju preteklih napak.
Dobro je, da gremo vase, ko se odločimo narobe
Verodostojnost in objektivnost informacij sta med osrednjimi temelji učenja o stvarnosti. Zmota lastne atribucije nas odmika od stvarnosti in je do neke mere prisotna v vsakomer. Težko bomo našli človeka, ki zmore v vseh okoliščinah delovati povsem objektivno in skladno s stvarnostjo brez povzročanja krivic drugim. Vsi se kdaj znajdemo v okoliščinah, kjer si ustvarjamo sodbe brez zadostnih informacij in po krivici bremenimo druge za dejanja, ki jih niso storili. To je povsem človeška lastnost.
Za kakovostno sobivanje v skupnosti mora biti zmotnost v atribuciji nekako uravnotežena na način, da ne tendira k povzročanju krivic. Krivice v tem oziru ne pomenijo izostanka pristranskosti, temveč nevtralizacijo koristi od naravne pristranskosti s škodo: včasih smo vir naravne pristranskosti do drugih, včasih pa cilj naravne pristranskosti od drugih. Če se te sproti odpravljajo na način spodbujanja učenja brez obsojanja, se bo družba razvijala v harmoniji različnosti in obratno. Kadar bo obsojanje prevladovalo nad učenjem, bo družba drsela v medsebojna obtoževanja in spore, ki lahko prerastejo v splošen nered.
Zmota napačne atribucije je izrazita denimo pri udeležencih na finančnih trgih. Mnogo raziskav sugerira, da določeni profili udeležencev na finančnih trgih, kadar doživljajo izgube, raje vztrajajo pri slabih finančnih odločitvah zavoljo zaščite lastnega ega, kot da bi spremenili svoje naložbene odločitve in uvideli svojo zmoto – niso se pripravljeni učiti. Hkrati se ob izrazitejših donosih taisti udeleženci finančnih trgov napajajo s samozavestjo, da so ti donosi rezultat njihovih modrih odločitev. Ekstremni donosi na finančnih so v resnici precej negotovi in so prej rezultat naključja in sreče kot posledica strateškega uvida in posedovanja posebnega znanja.
Kjer so izgubaši hvaljeni, preživijo najbolj brezbrižni
Posebna oblika zmote v atribuciji, torej v pripisovanju vzrokov, je lahko tudi pozitivna in zaželena, predvsem kadar denimo strah pred izgubo prevlada nad navdušenjem ob pridobitvi. Če bi ljudje večinoma naraščanje izgub dojemali z enako stopnjo upada koristi, kot znaša stopnja naraščanja zadovoljstva ob povečevanju izgub, bi bili bolj brezbrižni do posledic lastnih dejanj za soljudi. Večkrat slišimo, da je kak podjetnik večkrat bankrotiral in se znova pobral. Takšnega podjetnika bomo nekako podzavestno hvalili, pri čemer se niti ne bomo vprašali po izgubah, ki so jih zaradi njegovih preteklih stečajev utrpeli drugi podjetniki in njihovi zaposleni. V okolju, kjer so povzročitelji izgub hvaljeni, bodo preživeli le tisti bolj brezbrižni, ki nimajo težav z napačno atribucijo rezultatov. Ti bodo prevladali nad ljudmi z več občutka za atribucijo in z večjo mero odgovornosti in bodo v resnici lahke žrtve brezobzirnih pogoltnežev.
Zdrava mera strahu pred izgubami je lahko torej dobrodošel naravni mehanizem, ki brani človeka pred povzročanjem škode drugim.
Zaželeno je, da smo v svojih dejanjih osredinjeni na iskanje rešitev, ne na povzročanje problemov, da torej nad iskanjem alibijev za slabe odločitve prevladata zdrav razum in občutek za sočloveka. Usmerjenost k iskanju rešitev namreč zahteva pripoznanje stanja, kjer je pomembna kar se da objektivna atribucija vseh relevantnih dejavnikov, ki so kakorkoli privedli do nastale situacije, in maksimalna transparentnost. Vendar je to šele izhodiščni položaj. Tudi ob najbolj pošteni atribuciji namreč ne bomo nujno našli najboljše rešitve. Za kaj takega je namreč ob najboljšem razpoložljivem znanju in ob visoki motivaciji potrebna tudi precejšnja mera sreče.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
