Svet negativnih obrestnih mer

Dr. Mitja Steinbacher

Kam nas lahko pripeljejo negativne obrestne mere centralnih bank?

Pomenljivo vprašanje finančnih transakcij se glasi: “Bi mi bili pripravljeni posoditi deset evrov, če vam obljubim, da vam bom nemudoma vrnil 9,50 evra?

Kakorkoli obračamo, ni okoliščin, v katerih bi privolili v takšno transakcijo, niti v primeru obeta o takojšnjem padcu cen ne. Bolj se vam izplača obdržati deset evrov zase, kot pa jih posoditi v zameno za devet evrov in pol. V teoriji imajo obrestne mere spodnjo mejo posojanja, in ta meja znaša nič odstotkov.

V centralnih bankah razmišljajo drugače. Centralne banke so posojilodajalec z neskončno kupno močjo, ki lahko poljubno spreminja količino denarja v obtoku in z določanjem referenčnih obrestnih mer za svoje finančne operacije posredno vpliva na obrestne mere, ki se nato ustvarijo v vrednostih finančnih transakcij v gospodarstvu. Eksperiment centralnih bank z negativnimi obrestnimi merami za posojanje denarja se je prvič v zgodovini pojavil leta 2012. Domnevni razlog za takšno odločitev je bilo spodbujanje gospodarske aktivnosti.

V letih po tem zgodovinskem dogodku je nastalo mnogo študij, ki na različne načine tolmačijo prednosti in slabosti politike negativnih referenčnih obrestnih mer centralnih bank. V stroki za sedaj ni soglasja o neto učinkih negativnih obrestnih mer na gospodarsko ustvarjanje, je pa res, da se obseg negativnih referenčnih obrestnih mer, ki jih za svoje finančne vire vzpostavlja monetarna oblast, pojavlja kot naraščajoča finančna luknja v bilancah centralnih bank. V strokovnih krogih je že mogoče zaslediti ideje o možnosti in pogojih za stečaj centralne banke.

Negativne obrestne mere so znak, da je gospodarstvo v mrtvem teku

Izrazit stranski učinek tega monetarnega davka dajalcem finančnih posojil na finančne transakcije se kaže v množičnem izrinjanju na trgih državnih obveznic, kamor banke usmerjajo te prekomerne vire likvidnosti z negativno ceno, ki je ne zmorejo plasirati podjetjem. Negativne obrestne mere so se v veliki meri preselile v vsesplošno krepitev državnega zadolževanja prek izdaje obveznic, ki finančnim institucijam z dostopom do negativno vrednotene likvidnosti centralnih bank prinašajo pozitiven neto donos tudi ob negativnih obrestnih merah do dospelosti.

Obrestne mere postopno upadajo od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nizke obrestne mere lahko bolj razumemo kot signal, da je gospodarstvo v mrtvem teku, kot pa da spodbujajo gospodarstvo. Obrestne mere namreč med drugim kažejo na zmožnosti ustvarjanja nove vrednosti in zmerno pozitivne obrestne mere kažejo na zmerno pozitiven trend gospodarskega razvoja. Ironija je v tem, da, sodeč po podatkih, negativne referenčne obrestne mere centralne banke nimajo vpliva na obrestne mere posojenega denarja komitentom bank niti negativne obrestne mere centralne banke nimajo vpliva na obrestne mere hranilnih vlog. Oboje ostaja strogo nad ničlo.

Zniževanje obrestnih mer ogroža hranilne vloge in s tem bančni kapital

Ničelna obrestna mera tako ostaja stroga spodnja meja za ti dve aktivnosti bank in na njiju centralne banke od trenutka padca obrestnih mer pod ničlo, vsaj glede na razpoložljive podatke, ne morejo več vplivati. Ob tem se zdi, da je učinek negativnih referenčnih obrestnih mer na zniževanje obresti kreditiranja nižji od učinka na zniževanje obresti na varčevalne vloge. Izkazalo se je namreč, da so se ob znižanju referenčnih obrestnih mer centralne banke pod ničlo močno povečale razlike med bankami na področju obrestnih mer za posojanje denarja komitentom, kar je z vidika obvladovanja finančnih tveganj negativna ugotovitev. Omenjena diskrepanca kaže na povečanje teh tveganj.

Če bi banke posojale denar komitentom po negativnih stopnjah, bi s tem ogrožale hranilne vloge, kar bi najedalo njihov kapital. Tako niti ni čudno, da so pričele uvajati ležarino za večje bančne depozite. S tem želijo del negativnega denarnega toka iz naslova negativnih obrestnih mer prevaliti na končne komitente. Takšno početje pritiska na izgubo depozitov, kar povečuje sistemska tveganja bančnega sistema po zadrževanju denarja pri komitentih, torej zunaj dosega bank.

Državni proračuni največji dobičkarji negativnih obrestnih

Za sedaj kaže, da so največji dobičkarji negativnih obrestnih mer državni proračuni, med velike poražence pa lahko štejemo kreditojemalce pri tistih bankah, ki pretežno temeljijo na kreditnem posojanju podjetjem in prebivalstvu. Treba je opozoriti, da se v okoliščinah velikih količin denarja v obtoku, ki nastaja ob negativnih obrestnih merah centralnih bank, ustvarjajo pogoji za trdovratno inflacijo. Pojav inflacije bi nemudoma povišal obrestne mere, kar bi močno znižalo vrednost dolga, ki je bil izdan po negativnih obrestnih merah. Upniki tega dolga, torej predvsem banke in finančne institucije, bi izgubile veliko kapitala, kar bi mnoge pahnilo pred stečaj. Morda je tukaj del razloga za odločitev pri Evropski centralni banki glede nakupov državnega dolga z negativno donosnostjo do dospelosti.

Je pred nami prvi stečaj centralne banke v zgodovini

Ob zaostrenih pogojih gospodarjenja v razmerah, v kakršnih smo, se zna zgoditi, da bo neizogibno cenovno inflacijo pospremila gospodarska stagnacija, čemur v teoriji pravimo stagflacija: inflacija ob padajoči gospodarski aktivnosti in naraščajoči brezposelnosti. Ko se bodo zvišale  cene in s tem obrestne mere, bo ECB nenadoma pod močnim pritiskom izločanja lukenj iz svojih bilanc. Nekoliko daljše trajanje negativnih referenčnih obrestnih mer centralnih bank ob intenzivnem zadolževanju državnih proračunov bi lahko sprožilo zgodovinski pojav prvega stečaja centralne banke, posojilodajalca z neskončno kupno močjo, ki bi ga, ironično, povzročilo zadolževanje državnih proračunov po zastonj finančnih virih in ob pripravljenosti centralnih bank za njihovo dobavo. Centralne banke kot regulator bančno-finančnega sistema s to nenavadno sprego z državnimi proračuni postajajo rabelj bančne ekonomije, kot jo poznamo. S tem se na široko odpirajo vrata prehodu na alternativne oblike finančnega poslovanja.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za pravo in poslovne vede (Katoliški inštitut)