16. februarja leta 1600 so na Campo de’Fiori v Rimu na grmadi zažgali duhovnika, teologa in astronoma Giordana Bruna. Splošno prepričanje je, da je končal na grmadi zaradi zagovarjanja heilocentričnega sistema, ki ga je nekaj let pred tem v knjigi posvečeni papežu predpostavil poljski služabnik cerkve Nikolaj Kopernik. In zaradi katerega naj bi Galilei več dni (3) preživel v inkvizicijski ječi in pri oseminsedemdesetih umrl v udobnem hišnem priporu. Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo. Med drugim je na podlagi študija spisov egiptovskih hermetskih besedil učil, da je bil Jezus »nadarjen čarovnik«, da ni bil brezmadežno spočet in podobna bogoskrunstva.
26. januarja 1943 je v koncentracijskem taborišču v sovjetskem Saratovu od lakote umrl botanik Nikolai Vavilov. Dokazoval je, da rastlina izvira od tam, kjer je v naravi najti največjo genetsko raznovrstnost. Zbral je vzorce za tedaj eno največjih semenskih bank. Zapletel pa se je v spor z tedaj uradno cerkvijo v sovjetski botaniki, ki jo je s Stalinovim blagoslovom vodil Trofim Lysenko. Ta je učila, da organizmi, tudi rastline, na potomce prenesejo izkušnje iz svojega življenja. Podobno – in drugače kot Darwin – je učil Lamarck. Lysenko je obetal, da bo z »učenjem« rastlin rešil Sovjetsko zvezo lakote, ki jo je povzročila kolektivizacija. Za bogoskrunstvo – torej nepristajanje na uradno doktrino, ki bo vendar državo rešila lakote – so Vavilova poslali v gulag.
Skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne vaške straže
26. oktobra 2007 so odstopili predstojnika laboratorija Cold Spring Harbor, Nobelovega nagrajenca James D. Watsona. Nobelovo nagrado je – skupaj z dvema sodelavcema – dobil za odkritje dvojne vijačnice, kemične strukture DNA, ki je nosilec genetskega zapisa in velja za eno največjih znanstvenih odkritij 20. stoletja. Kasneje je vodil projekt razvozlavanja človeškega genoma. Kot znanstveniku, ki je navajen delati s podatki, mu je večkrat ušla kakšna hipoteza – v smislu, morda pa le imajo biološke oz. genetske razlike kaj vpliva – od vloge žensk v znanosti do razlik v libidu ali inteligenci med rasami. Zaradi neprimernih (tudi jaz mislim, da so bile neprimerne) izjav o črncih, so mu letos odvzeli vse častne naslove in nazive.
Zgornji primeri imajo nekaj skupnega in nekaj razlik. Skupno vsem je, da so s svojim strokovnim delom dregnili v nekaj, kar je bilo v tistem času nezaslišano. In da jih je bilo zato potrebno uničiti, onemogočiti ali vsaj utišati. Resničen greh ni bila znanstvena (ne)resnica, ampak moralna nesprejemljivost povedanega. Zakaj, pojasnjuje ameriška poslanka Demokratske stranke Alexandra Ocasio Ortez. Skrbi jo, »da več ljudi zanimajo natančni podatki, dejstva in pomenska pravilnost kot pa moralni prav«. In to da je slabo.
Razlike so v tem, da trend kaže, da je nasilnost obračunavanja z drugače mislečimi upadala – od grmade preko gulaga do upokojitve. In razlike so v tem, da se skrb za moralni prav »podružblja«. Bruna in Vavilova je še preganjala oblast – cerkvena ali državna. Dandanes pa skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne – vaške straže.
Vaške straže so neupravičeno na slabem glasu, še posebej, ker se menda lotevajo nasilnega varovanja državne meje. Drži – monopol nad nasiljem naj bi imela država. Imamo pa vaške straže tudi na internetu, v podjetjih in v javnem prostoru in te so morda še večja grožnja človekovim pravicam kot zaostrovanje zakonodaje. Zastraševalni učinek, ki ga imajo pogromi nad ljudmi, ki so se v nekem trenutku izrazili v nasprotju z dogmo, so dandanašnja verzija grmad. Brisanje vsebin z interneta, prepoved oglaševanja nekaterih člankov pa sodobna verzija zažiganja knjig.
Kulturni boj je vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev
Strateg Trumpovega volilnega uspeha Steve Bannon je dejal, da je politika nizvodno od kulture. Da ideje tečejo od kulture proti politiki. Da bo jasno, mislil je na kulturo, ne na umetnost. V tej luči je kulturni boj predhodnik političnih bojev. Politika pa je, če parafraziramo von Clausewitza, nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.
Kulturni boj je torej vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev. Pravega kulturnega bojevnika ne zanima, kaj o Jezusovem življenju pravijo poročila egiptovskih modrecev iz 2. stoletja, niti ga ne zanima, kaj kroži okrog česa, niti ga ne zanima kako se lastnosti rastlin, živali ali ljudi dedujejo, niti ga ne zanima, kaj se je res dogajalo v Sloveniji med drugo svetovno vojno, niti ga ne zanima, zakaj so res propadle indijanske kulture v Ameriki, niti ga ne zanima, v čem so res enakosti in razlike med spoloma. Zanima ga obramba narativa, zgodbe, zelo verjetno neresnične oz. izmišljene, pa vendarle centralne za njegovo prepričanje.
Vse tiste, ki resnice, dejstev, podatkov ne vidijo kot orožja v boju idej kulturne vojne, dejstva in argumenti ne zanimajo. Pomembnejše je, kaj se sliši bolj moralno, etično ali napredno. Seveda v etičnem koordinatnem sistemu, kot bi ga postavili oni. Niti jih ne zanima racionalna diskusija. Zanima jih utišanje nasprotnika. Tu je odgovor na vprašanje Blaža Podobnika, na vprašanje, zakaj si inteligentni levičarji ne želijo takšnega sogovornika, kot sem jaz (vir). Če braniš nekaj, kar je v razkoraku z resničnostjo, si ne želiš racionalne razprave ampak si želiš utišanja racionalne razprave.
Skrajno orodje za utišanje je v demokraciji državna cenzura
Orodja za cenzuro pripravlja novi medijski zakon. Če bo ta zakon sprejet, bo o nedopustni vsebini in njenemu zažigu odločal kar nek uradnik, ki ga bodo imenovali Šarec, Židan, Cerar, Bratuškova in drugi člani vlade.
Obstaja pa veliko bolj zvitih načinov – umazan posel cenzure lahko opravljajo zasebne družbe kot sta Twitter in Facebook. Zgodila se je že tudi tako dostojnemu mediju, kot je Časnik. In utišati lahko poskušajo vaške straže na internetu.
Še enkrat. Ne gre jim za soočenje idej. Gre jim za uničenje, diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje. Da bo tiho, ali da bo 1000x premislil, kaj bo rekel, ali da mu nihče ne bo verjel, če bo kaj rekel. Zato kot lačni volkovi prežijo na vsako besedo, vsak tvit in si razbijajo glavo, ali bi jo bilo mogoče uporabiti za diskreditacijo ali zastraševanje pisca, ki je nevaren njihovi miselni hiši iz kart.
Zato ne iščejo, kaj je res rekel, kaj res želi povedati – ker ima podatke na svoji strani, diskusija na tem nivoju vodi v poraz. Iščejo, ali bi bilo pisca mogoče obtožiti bogoskrunstva in ga sežgati na grmadi, ki jo pripravi drhal na družbenem omrežju.
Skozi vso zgodovino so obstajale ikone, dogme in tabuji, ki so bili v tistem trenutku nedotakljivi. Uspešne civilizacije niso bile tiste, ki so se vsem dogmam in tabujem odpovedale, ampak tiste, ki so znale razlikovati med tistimi zmotami, katerim se lahko odpovedo in tistimi »zmotami«, ki jih je vredno ohraniti.
Izjemno redko pa se je dolgoročno obneslo izmišljanje novih zmot, dogem, fetišev in tabujev. Zato jih je treba podvreči vljudni, utemeljeni, na podatke in izkušnje utemeljeni kritiki, včasih tudi za ceno kakšne osebne diskreditacije. Kulturni boj v 21. stoletju ne bo med levimi in desnimi, ampak med tistimi, ki si soočenja idej želijo, in tistimi, ki bi ga prepovedali.