Neodvisni novinarji in neodvisni mediji (brez lastnika??) sta dve moderni, všečni, levičarski floskuli. A tistemu, ki zadevo vsaj malce pozna, se zdita precej izumetničeni. Namenjeni sta zvesti raji, ki z užitkom kupuje ta verbalni kič, kot bi šlo za suho zlato.
Slovenski medijski prostor in domnevno zatiranje novinarjev so se znašli v neverjetni polemiki v tujih časopisih. Očitno je, da v tujini sploh nimajo pojma o resničnem stanju v slovenskem medijskem prostoru, ki je zelo specifičen, sicer bi poročali veliko bolj objektivno.
Cenzura je zgolj urejanje pogleda, urednikoval pa naj bi človek z vestjo in zavestjo o skupnem dobru in pravici kot poosebljeni vesti in zavesti sleherne pravne države. Te vrste jamstvo svobode javne besede bodi t. i. četrta veja oblasti, so menili liberalni razsvetljenci.
Akciji sledi reakciji, ker velja v demokraciji pravica do izražanja v obe smeri. Boljševiki to verjetno res težko prenašajo, ampak koga briga, tudi mi jih prenašamo že tri četrt stoletja …
V boj za svobodo govora smo, če hočemo ali ne, potegnjeni vsi. Nočemo cenzure, nočemo paradigme »sovražnega govora«. Hočemo svobodo, pa naj stane, kar hoče!
Umazan posel cenzure lahko opravljajo zasebne družbe kot sta Twitter in Facebook. Zgodila se je že tudi tako dostojnemu mediju, kot je Časnik. In utišati lahko poskušajo vaške straže na internetu.
Ivan Cankar v Očenašu hlapcu Jerneju naslavlja zahtevo po Božji pravičnosti na svetu, a ko Jerneja zapro v ječo, pisatelj žalosten ugotavlja: »Takrat se je zgodila krivica, ki je svet še ni doživel«. Kaj bi … Beri dalje