V čem je roman Angel pozabe poseben in drugačen od številnih knjig napisanih o drugi svetovni vojni in času po njej? Poleg dejstva, da je za avstrijski prostor (pa tudi slovenski, kar nam pogosto očita Boris Pahor) trpljenje slovenskega življa na avstrijskem Koroškem v tem času običajno neznanka, je posebna dragocenost knjige prav v njeni intimni naravi pripovedi. Kot Slovenci in kot ljudje potrebujemo take pripovedi, ki uspejo artikulirati bolečino, vzbujajo sočutje in lahko prispevajo h katarzi. Ob knjigi Angel pozabe postajamo priče kalvarij in travm, za katere se zdi, da živijo vzporedno življenje, posebej še, če o njih ne uspemo spregovoriti in jih na pravi način predati naslednjim generacijam. Pomembno je spregovoriti, kot je to storila Maja Haderlap in tako postavila vsem trpečim svojevrsten spomenik, ki ga bo težko spregledati – na tej ali oni strani meje.