Stal je. Pri stotih letih je stal. In čakal. Najprej potrpežljivo, potem pa je vendarle poprosil. Eno minuto si je še želel. Eno samo minuto. Eno minuto, prosim. Ne. Nein. A-a.
Sinočnja proslava v čast stoletnici Borisa Pahorja je bila gotovo dobro zastavljena, dobronamerna in predvsem pisatelju na čast. Nacionalna televizija je dve uri namenila stari rock zvezdi, mick jaggerju naše literarne scene. Eno uro live programa in enourni dokumentarec. Plus Odmeve. Tako se to dela. Ja. Na papirju.
Kar so si včeraj privoščili skorajda vsi udeleženi na proslavi, je pokazalo, kako zelo togi, oholi in kot-pijanec-plota znajo biti dandanašnji kulturni krogi. S televizijo vred. Boris Pahor je prosil za eno samo frdamano minuto. Ja, seveda je potem, ko je končno dobil priložnost, čas prekoračil, minutažo raztegnil in vzel zgodovinski zalet…
Ampak Boris Pahor je – sploh glede nato, kako je tudi nacionalka (pa tudi mi, preostali mediji) najavljala stoletnico – mož, ki preprosto lahko zamakne Odmeve. Če že sanjamo o Nobelovi nagradi, je to še najmanj, kar mu lahko vrnemo. Vendar kot se je izkazalo, režija, scenaristi, skratka vsi udeleženi, niso pričakovali, da bo Boris Pahor dejansko želel govoriti in nekaj povedati. Nastavili so mu tri dijake iz Celovca, Trsta in Ljubljane, ki so mu zastavili tako zahtevno napiflana vprašanja, da smo še mlajši gledalci komaj skužili, kaj so sploh vprašali. Ko je Pahor življenjsko preprosto vzel zalet in mogočno razlagal o svojih videnjih in svoji zgodbi in svoji Nekropoli in svojem sporočilu in svojem življenju (ali se z njim strinjamo ali ne, je že druga pesem), je začela panika najprej grabiti Tajdo Lekše, potem pa še vse ostale.
Stvar se je zavlekla, Pahor je kar govoril in govoril. Vendar ni blebetal, ni modroval in ni solil pameti. Govoril je poslušljivo, lucidno in predvsem tekoče. Toda bolj kot je on razpredal, bolj je izpadlo, kot da organizatorjev, voditeljice, podeljevalcev in gostov sploh ni zanimalo, kaj imajo cenjeni pisatelj povedati izven točno določene, popeglane in okravatene minutaže. Prav je, da nekaj pove, vendar naj le-to ne bo predolgo. Kako narobe. Kakšna blamaža. Kakšen fiasko. Še dobro, da je vsaj kulturni program ohranil zavidljiv nivo (sploh oktet Simon Gregorčič). Vendar nič ni moglo parirati surovim podeljevalcem in častnim govornikom.
Ti so se zvrstili kot vsi nasprotniki v enem dnevu Ivana Denisoviča (Aleksander Solženicin). Ubogi Pahor. Vstal je, ko je šla skozi Zdravljica, in potem še kar spoštljivo, mogočno, življenjsko stal. Da vidiš, kaj časti premorejo stoletniki. Vse, kar si je vidno ganjen še zaželel, je bila dodatna minuto, ganila ga je lepo zapeta pesem. Ampak ne. Ne še. Nein! Lekšetova ga je spregledala. Ošvrnika ga je, se prikupno nasmejala in mislila, da bo z nasmehom rešila zagato. Nak. Nato je gor prišla evropska poslanka Mojca Kleva Kekuš in sicer lepo povedala, da je s Primorske in priznala, kako so poslanci vztrajali in se poenotili, da Pahorja nominirajo za Državljana Evrope. Velik dosežek je namreč, kot so napovedali Kekušovo, da se je osem poslancev, ki v Bruselj letijo za 800 evrov na naše stroške, zedinilo za nominacijo Pahorja. V drugo. Vau. Osem ljudi se je strinjalo o nečem, vidnem iz aviona, kar naj bi bilo, pravijo, zgled za našo državo, ki jo je Pahor po vrhu okregal in bincnil, da jo itak zanima še samo egoizem, da bi vsak raje videl, naj sosedu crkne krava in da je zlasti premalo etike, s katero bi se sploh lahko začel kakršen koli upor.
Edini upor je zganjal on sam. Pri stotih letih. Po Kekušovi je gor prišel šef Mladinske knjige. Ni bil dolg, je pa izpadel cinično, ko je Pahorju – ta ga je takoj prosil za minutko – kimal, češ, bomo že zrihtali to minuto, dajmo se zdaj objet, poslikat, cenimo trenutek, poglejte naju in… Takrat je imel Pahor dovolj. Glasno je rekel, da želi minuto. Lekšetova je napovedala ministra za kulturo. Namesto da bi Uroš Grilc pietetno in človeško ponudil besedo pisatelju, se je avstroogrsko nerodno in štorasto nasmejal in začel brati svoj monotono zlajnan govor, čeprav ga je Pahor vmes dvakrat prekinil z zdaj že grotesknim moledovanjem. Minister je začel svoj monolog, poln takih floskul, da še dobro, da ga pisatelj sploh ni slišal, kot je na glas priznal in spravil Grilca, uniformirano zategnjenega moža, v pošteno zadrego.
Foto: Aleš Čerin
