Še dobro, da ocene Borisa Pahorja o pomenu izvolitve temnopoltega župana za Piran ni podal kdo drug, recimo kakšen opozicijski politik ali novorevijaš. In še dobro, da je bila objavljena v relativno nesumljivih Primorskih novicah, ne pa v Demokraciji ali Reporterju. Ker potem bi se ves svet tresel in Bog ve, kdo bi živo glavo odnesel, kot bi rekel Župančič.
Bogu hvala za zimzelenost
Pri Pahorju bo škoda v mejah normale. Res je, da je tokrat trčil s še enim “ljubljencem občinstva”, ki je nedolgo tega ponesel Slovenijo v svet. Ampak za večino Slovencev je že od nekdaj ikona, za (redke) skeptike je to, če ne prej, postal zaradi svoje nepopustljivosti do domnevne “hrvaške lakote po naši sveti zemlji”.
Nisem povsem prepričan, da si ni rejtinga z verbalnim zdrsom celo dvignil. Na desnici mu bo marsikdo po tihem ploskal. Če nič drugega, piranski župan ni samo temnopolt, ampak je hkrati iz napačne stranke. Starim borcem pa kljub dejstvu, da se Bossman kar naprej sklicuje na njihov antifašizem in je verjetno zgodba o uspehu neuvrščenosti pod taktirko njihovega ljubljenca Tita, najbrž ravno tako ni vedno prijetno ob misli nanj. Navsezadnje tedaj, ko so se oni tolkli proti Lahom in Švabom, ni bilo nikjer nobenega temnopoltega župana. A če bi kdo od njih vendarle pomislil, da antifašizem izključuje vsakršno ksenofobije, ne le te ali one njene podvrste, ga je naša ikona že vnaprej omečila. Kučana je namreč razglasila za “pametnega komunista”, Janši pa poočitala sprejemanje “filokolaboracionistov” (no, Pahor je slovenščino spotoma obogatil še z enim neologizmom, ki je scela zrasel na zelniku tujega blaga) v stranko.
Ob koncu je treba vendarle dodati, da prostodušnost, s katero je Pahor v intervjuju lepil etikete, bega in čudi. Čeprav sem z Liberalno akademijo redko enih misli, si ne morem kaj, da se tokrat ne bi pridružil njihovemu zgražanju nad izjavami menda resnega kandidata za Nobelovo nagrado.
Foto: občina Piran
