Za slikovito predstavo mojega občutja, veselja in navdušenja ob dogodkih osamosvojitve naj zapišem: »Celo življenje sem si jo želel, celo življenje sem jo čakal in celo življenje sem bil pripravljen prispevati svoj delež za to našo, samo našo, slovensko državo.«
Jugoslavija je bila dejstvo, o katerem po vojni nisem dosti razmišljal. Vendar je bila ukinitev slovenske vojske takoj po vojni zame veliko razočaranje. Občutek odtujenosti države Jugoslavije se je počasi krepil v mojih mislih od študentskih let, preko služenja vojaškega roka do skupnih jeder, ki so nam grozila z utapljanjem slovenske kulture in slovenskega značaja v nekem za Slovenke in Slovence izmišljenem »jugoslovanstvu«.
Opisal bom enega od številnih potujčevalnih prijemov, ki so se dogajali v vsakdanjem življenju. Nekoč sta me v Elektrarni Trbovlje obiskala predstavnika znanega nemškega podjetja, eden iz predstavništva v Beogradu, drugi iz njegove podružnice v Ljubljani. Predstavnik iz podružnice v Ljubljani me je prosil, naj govorim v srbohrvatskem jeziku, ker naj bi predstavnik iz Beograda ne razumel slovenskega jezika. To sem odločno zavrnil z besedami:
»Oprostite, govoril bom slovensko, vi pa boste prevajali!«
Napetost je zgladil beograjski predstavnik, ki je povedal, da razume slovenščino. Pisalo se je leto 1980 in skoraj opravičljivo in sprejemljivo je bilo dejstvo, da so v številčnejših družbah, kjer je sodeloval le en Hrvat ali Srb, govorili srbohrvatsko. To lahko pomeni gostoljubnost ali pa tudi hlapčevstvo. Zame je pomenilo hlapčevstvo, še posebej zato, ker je država tako hlapčevsko držo spodbujala, da ne rečem zaukazala.
Država Jugoslavija je tako že kmalu postala zame dejanska »okupacija«. Tudi v najbolj srečnih trenutkih svojega življenja sem zaradi tega dejstva vedno občutil grenak priokus žalosti in razočaranja. Ko sem se preko beograjskega letališča vračal iz tujine domov, me je vedno prevevala misel, da to ni moja država in da predstavlja pravzaprav grožnjo slovenski prvobitnosti.
Slovenski narod si po vojni svoje države ni svobodno izbiral. Bila mu je dana, enako kot njena oblast. Jugoslavije ni potreboval slovenski narod, potrebovala pa jo je tedanja slovenska oblast, ki se je zavedala, da slovenskega značaja ne bo zlahka uspela vpreči v voz svojih ozkih koristi in predpravic. Za tak cilj je potrebovala širše zaledje, ki ga je nudila jugoslovanska država. Ta pa ni nikoli branila slovenskih koristi, še več, ogrožala jih je.
Razumljiva je zato drža slovenskih komunistov, ki so le na videz podpirali slovensko osamosvojitev, prikrito pa so jo ovirali. O tej temi so dosti napisali pravi pisci s potrebnim znanjem, ki so znali dejstva osvetliti z vseh zornih kotov.
Sam se bom omejil na svoje izkušnje in svoja doživetja. V svojem sanjarjenju o lastni državi sem se zavedal, da si jo bo najbrž treba priboriti z orožjem. Govoril sem si, da ne bom nikoli toliko star, da se ne bi odzval klicu svobode, če ga bom le kdaj zaslišal. Ko pa sem prekoračil petdeset let, sem pa začel že dvomiti, vendar le o svojem prispevku, o klicu svobode pa sem sanjal naprej.
V takih razmišljanjih sem se odločil za glasbeno šolo. Kupil sem si harmoniko in se začel učiti igranja nanjo. Hodil sem v glasbeno šolo v Polju. Učenje je bilo dokaj resno. Doma sem vadil in s sosedovim fantom sva nekaj časa preigravala iste vaje. V dveh letih sva z učiteljico predelala snov nižje glasbene šole. Kasneje sem igranje opustil. Vzrok pa je bil v tem, da imam preslab posluh in sem moral pesem, ki sem se je učil po notah, prevečkrat ponoviti, da
sem jo lahko na pamet odigral.
Našel pa sem si takó rešitev za svoje staranje in za svoj prispevek, ki sem ga imel zdaj na razpolago: »Mladi bodo jurišali, jaz pa bom igral na harmoniko!« Nepričakovano pa se je takrat zgodila »57. številka Nove revije«. Sprva je še nisem imel in sem o njeni vsebini lahko le sklepal po srditem zavračanju njene vsebine v časopisih, televiziji in radiu. Bil sem navdušen in si mislil: »Začelo se je! Treba se bo pripraviti.«
Potrudil sem se in si hitro pridobil kopije najpomembnejših člankov v reviji. Tukaj je bilo napisano vse, o čemer sem sanjal mnoga leta, vse od leta 1945, ko so nam vzeli slovensko vojsko. Razpoloženje v našem podjetju tem »prevratniškim« sanjam ni bilo naklonjeno in lahko trdim, da je bilo izrazito odklonilno.
Nekega jutra me je »porotniška skupina« ob jutranji kavici izzvala z vprašanjem, kaj si mislim o »57. številki Nove revije«. Seveda sem bil pripravljen na to vprašanje, čeprav to ni bilo potrebno, saj svojega navdušenja ne bi maral prikriti za nobeno ceno. Z navdušenjem sem odgovoril: »To so moje sanje, ki sem jih nosil skrite v srcu vse od daljnjega leta 1945, zdaj pa so tu zapisane in nič več jih ni treba skrivati, kar me neizmerno osrečuje.« Poznali so me, najbrž niso bili presenečeni, podrt pa je bil z mojim odgovorom še en most, ki nas je morda prej še povezoval.
Še dveh neprijetnih pripetljajev se spomnim o svojih sodelavcih v Ljubljani v času osamosvojitvenega vrenja. Ob nekem pogovoru sem omenil vojaško protiobveščevalno službo in eden od vodilnih delavcev me je grobo ustavil, da naj takih novic ne prinašam v podjetje, ker mi nimamo nič s tem dogajanjem. Ta zavrnitev me ni prizadela, le razumeti nisem mogel, kako lahko Slovenec v teh burnih časih tako zmotno razmišlja.
Bolj neprijeten pa je bil drugi primer, ko mi je sodelavec, Slovenec, ob neki moji razpravi, zabrusil, naj grem v Avstrijo, če mi v Jugoslaviji ni všeč. Bilo pa je že leto 1990, a je bila preživela zamisel o »očiščenju Slovenije« še vedno živa. Velikokrat premišljujem o teh besedah v povezavi z izidom plebiscita: 89,5 % za lastno državo, kar mi vendar dopoveduje, da je bilo onih državljanov Slovenije kvečjemu 11,5 %.
Dogodki so se tedaj hitro odvijali: Janševa aretacija, sojenje četverici, zborovanje na Roški cesti, zborovanja na Kongresnem trgu in pred skupščino, povsod sva z ženo sodelovala in se veselila te slovenske pomladi. Plaz se je začel premikati in se ni več zaustavil.
Zgodil se je plebiscit, ki je potrdil zahtevo zanesenjakov o ustanovitvi lastne države in razdružitev z Jugoslavijo. To so bili burni in lepi časi, polni čustvenega in domovinskega naboja. Veličastna je bila prireditev pred skupščino na dan ustanovitve slovenske države. Z ženo sva bila tam. Zadrgetal sem in zasolzile so se mi oči, ko so dvignili slovensko zastavo in zaigrali Zdravljico. Uresničile so se mi velike sanje, dolga leta skrite globoko v srcu: tu je bila zdaj moja država, moja resnična domovina.
Osamosvojitev je zame največji zgodovinski dosežek, ki ga je izbojeval slovenski narod v svoji zgodovini. Mnogo velikih besed je bilo že napisanih o tem dosežku in veliko jih še bo. Ob vseh obletnicah teh velikih dogodkov vedno znova z velikim vznemirjenjem in navdušenjem spremljam obujanje spominov na te usodne dni, ki so povezali slovenski narod v udarno celoto, ki je zmagala tudi na bojnem polju. In tuja vojska se je končno nekega dne odpeljala iz koprskega pristanišča!
Trdili so nekateri, da nimamo več pravice do samoodločbe, da nismo državotvorni narod, da nas ne bo nihče priznal, da ne moremo biti dobri vojaki …, a so se krepko zmotili. Nekateri so samoosvojitvi odkrito in odločno nasprotovali, nekateri celo z orožjem v rokah. Obe drži sta zame nesprejemljivi od tistega trenutka naprej, ko se je narod na plebiscitu odločil za osamosvojitev in lastno državo. Pomenili sta kratko malo izdajstvo slovenskega naroda in nič manj! To je bilo izdajstvo, vredno le prezira.
Starim oblastnikom gre še danes v nos slovenska domoljubnost in ne morejo se sprijazniti z dejstvom, da smo v osamosvojitveni vojni uspeli, kljub številnim janičarjem, ki jih slovenska samobitnost še danes moti. Svojemu sodelavcu, bil je eden mlajših, ki je v tistih burnih dneh preusmerjal partijsko članstvo v novo stranko, sem povedal, da teritorialna obramba, slovenska vojska, išče oficirje njegove stroke. Odrezavo me je zavrnil:
»Jaz se tega ne grem!« Bil je še eden od takratnih Tugomerjev!
Osamosvojitvena vojna je bila kratka in učinkovita, tako svojih načrtov o vključitvi med junake osamosvajanja nisem mogel uresničiti. Svoj delež sem pa le prispeval. Nekega dne je bil objavljen razglas o zbiranju deviznih sredstev za orožje za slovensko vojsko in svoje zadnje prihranke iz varčevalne knjižice sem nakazal na predvideni račun. Ne morem pozabiti začudenja uslužbenk ljubljanske banke, ki so izvedle nakazilo. Ob tem so morale najprej poizvedeti, kako to napraviti. Nakazilo je bilo izvršeno 05. 07. 1991 pod naslovom prispevek za posledice agresije. Od vlade Republike Slovenije sem dobil Posebno zahvalo za nesebično pomoč ob agresiji na Republiko Slovenijo z datumom 19. 09. 1991 in s podpisom Lojzeta Peterleta. Na to dejanje sem ponosen in zahvala mi veliko pomeni, samo priznanje pa zaseda častno mesto v moji delovni sobi. Lahko trdim, da sem bil zraven, ko se je »delala« zgodovina.
Pripis uredništva: Besedilo je poglavje iz knjige Zamolčane, ki jo lahko naročite na povezavi.
// //
