Marjan Šarec, diplomirani dramski igralec, sicer pa komik, je svojo vlogo odigral. Žal ni bilo tako kot v gledališču. Sam je moral spustiti zastor in nihče mu ni aplavdiral. Kaj šele klical pred zaveso! Klovn je svojo nalogo opravil in ostal sam. Nihče ga ne pogreša, nihče si ne želi njegovega povratka. Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi.
Izvolitev, ki jo je omogočila mešana koalicija, je za Janšo velik osebni uspeh in pomeni zanj in za SDS tudi prihod iz političnega predpekla zadnjih let. Mandat za novega predsednika vlade sicer ni tako trden kot leta 2004, ko si ga je priboril s suvereno relativno zmago na volitvah, a je precej močnejši kot leta 2012, ko je vlado sestavil kot nepričakovan volilni osmoljenec. O tem priča tudi torkovo glasovanje v parlamentu, ko je Janša dobil šest glasov manj kot pred šestnajstimi leti, vendar enega več kot pred osmimi. A kar je bolj povedno, je, da se vsem v opoziciji, kot že leta 2004, ni zdelo modro glasovati proti njemu.
Janša je z leti postal velik politični šahist, ki vidi mnogo dlje od njegovih političnih nasprotnikov, ki zna čakati in se še ni izpel. S svojo neizprosno pokončno in uporniško držo že v prejšnjem režimu kot tudi po osamosvojitvi je postal simbol upora proti nedemokratični oblasti. Hoteli so ga uničiti, a so iz njega naredili junaka, ki si zasluži še en mandat predsednika Vlade.
Da je komunizem preživel pol stoletja, se je predvsem potrebno zahvaliti tiskarni dinarjev v Topčideru in tudi izogibanju revalvacije dinarja, saj so prav največji kreditojemalci potrošniških kreditov bili prav komunisti. Prav to pa je glavni vzrok, da je bivša država na koncu finančno in nato še gospodarsko razpadla.
»Mene, Asio Bibi, so obsodili na smrt zaradi žeje. Lep kos življenja sem zapravila, ker sem pri 40 stopinjah pila iz iste skodelice kot muslimanke; ker sem kot kristjanka pri nekaj neumnih sodelavkah veljala za nečisto. (…) V zaporu sem preživela natanko devet let; devet let so me poniževali in mučili, ker je nekdo trdil, da sem zagrešila bogokletje.«
Grozeča pandemija korona virusa je za inšpektorja Matića zanemarljiva v primerjavi s šibo božjo, ko se na obzorju kaže desno-sredinska vlada. Skrbi ga ohranitev dobre službe, skrb, da ga odpihne, je narekovala njegov zapis na FB; usoda SMC je zanj (čeprav ustanovitelja stranke) povsem postranskega pomena.
Ko pride Janša na oblast, mediji in kritična javnost gledajo koaliciji pod prste. Tako kot bi moralo biti v normalni demokraciji. Problem pa je v tem, da so mediji vedno na isti strani kot so njihovi idejni sorodniki – (skrajno) levičarski politiki.
Ne bi nas skrbelo, če bi to počeli oportuno, kar je bil pogost način delovanja mnogih v času SFRJ. Problem je v tem, da jih ni malo, ki po dolgoletnem pranju možganov danes globoko verujejo v ideje skrajne levice. Zagrizene vernike pa z besedami ni moč prepričati, da bi svoje verovanje uskladili z dejstvi. Saj če dejstva niso skladna z dogmami, toliko slabše za dejstva, je klasična levičarska dogma. Samo upamo lahko, da bo proces brisanja levičarstva v možganih ljudstva trajal manj časa, kot je trajalo njegovo nalaganje vanje. Pa enkrat je potrebno s tem začeti. Morda je bil včeraj ta dan.
Na levici nasprotujejo vsakemu družbenemu ali političnemu pojavu, ki ni znotraj njihove predstave o zgodovinski izbranosti. Besednjak oziroma diskurz, ki ga ob tem uporabljajo, je za vsakega človeka, ki stoji zunaj tega steklenjaka, iracionalen in nesmiseln. Vsak izmislek, ki ga lahko preberemo na njihovih transparentih, je gola resnica, četudi je popolni absurd. Problem je torej v tem, da oni vedno govorijo resnico, na desnici pa se mnogokrat zlažejo. Zato bo sobivanje v Sloveniji še vedno težko in naporno.
Javna televizija je kar v štirih nadaljevanjih v skupaj več kot dvanajstih urah predvajala spomine profesorja sociologije religije Zdenka Roterja, ki je po vojni začel delovati v tajni politični policiji in je konec leta 1948 na Upravi za državno varnost (po domače Udbi) prevzel referat za kler.
Ani Soklič nisem hvaležen samo za zmagovito pesem, ampak tudi za dodatek s Kristusom. Zato, ker je spregovorila o predoru, strahu in luči – ker je dala prednost srcu. Še bomo hodili po predoru, ampak z vero v luč.
Post je sredstvo urjenja v dobrem, v ponavljanju odpovedi, vaji v krepostnih dejanjih. Z urjenjem se spreminja ne le naša mišična masa, ampak tudi psihična moč in odpornost, da se iskra želje takoj ne vžge, in se, ko naleti na ščit od Boga okrepljene volje, od njega odbije in nemočna ugasne.
Pot iz populizma ne vodi prek krepitve moči posredno izvoljenih »neodvisnih strokovnjakov« ter načenjanja načela delitve in vzajemnega nadzora vej oblasti, ampak prek vztrajanja na odgovornem delu neposredno izvoljenih nosilcev političnih funkcij.
Islam kaže na nezadovoljstvo z evropsko pravno ureditvijo, ki temelji na nepopolnih človeških zakonih in jo hočejo izpopolniti s popolnimi Alahovimi zakoni vsebovanimi v šeriatu. To tudi pomeni, da delujejo islamski vodje na evropskih tleh z zahtevami proti integraciji muslimanov v zahodni pravni in vrednostni sistem.
Postavimo se v vlogo novinarja, ki mora povabiti pred ekrane pomembnega javnega delavca, da se pogovori o odprtih problemih. Ali bi povabili odhajajočega politika ali prihajajočega? Ali bi povabili tistega, ki bo govoril, zakaj mu ni uspelo in bo krivdo valil na drugega, kar razodeva njegovo nezrelost, nesposobnost in užaljenost. Ali pa bi povabili tistega, ki bi lahko sestavil novo vlado?
Generalna direktorica Tatjana Bobnar in njeni predhodniki niso znali ali hoteli odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj so rabili skoraj leto in pol, da so na obvestilo tujega varnostnega organa začeli ukrepati. To pa je pravzaprav jedro aktualne teme, o kateri govorimo te dni. To je pravzaprav tudi razlog, da se vam, spoštovani bralci, spet oglašam.
Stranke levice in leve sredine so včeraj dosegle celo za Hamburg osupljivih 72 odstotkov glasov. Dobra novica bi znala za demokristjane biti le, da je glasove prvič po dolgem času izgubila Alternativa za Nemčijo. Če bi dejansko izpadla iz deželnega parlamenta, kot so kazale prve napovedi, bi to verjetno pomenilo njen zaton vsaj na severozahodu Nemčije. Zdaj je oslabljena, s čimer se bo vsaj pritisk z desne na krščanske demokrate nekoliko zmanjšal. Vendar nemškim konservativcem že dolgo ni šlo tako slabo kot malo pred koncem predolge vladavine Angele Merkel.
Janez Juhant: Na etično osveščenih, kulturno izobraženih, dobronamernih in dialogu privrženih državljanih, se gradi skupno dobro in blaginja države. Vsak je za to odgovoren na svojem mestu, v družini, sosedstvu, na delovnem mestu. Vodilni v družbi in tudi v Cerkvi pa naj sistemsko spodbujajo to prenovo za osvobojeno Slovenijo.
V ozadju nedelovanja države nastajajo veliki stroški. Državljani plačujemo eno skupino ljudi, ki nimajo pooblastil, in drugo skupino ljudi, ki nimajo navodil, da bi delali. Plačo pa vsak mesec prejemajo, in to za slovenske razmere bajno. Če pride do novih volitev oz. odstavitev, pa prejemajo gromozanske odpravnine in še plače za čas, ko si revčki ne morejo najti službe. In vse to financiramo davkoplačevalci.
V zadnjem desetletju gredo stvari s slabega na slabše. In (dosedanji) vrhunec tega je bila ravno odhajajoča Šarčeva ekipa. V njej so prevladovali ne samo politični novinci, ampak ljudje, ki so bili v širši (tudi strokovni) javnosti bolj ali manj anonimni. Na vodilnih mestih v ministrstvih smo lahko našli ljudi, katerim je bila to sploh prva resna služba! Tudi delovanje vlade je bilo temu primerno.
Skrajno zaskrbljujoče pa je bilo spoznanje, da gre za pristno besedilo s podpisi 75 akademikov, med njimi celo osmih bivših rektorjev. Težko verjamem, da kdo od podpisanih ne pozna zgodovine in ni razumel teksta, ki so ga čez noč povzeli in komentirali domala vsi slovenski mediji, zato ocenjujem, da gre za njihovo zavestno politično potezo.