Še je čas, da razmislimo o naših političnih predstavnikih, zakaj se bomo zanje odločili, ko bo oddajali svoj volilni glas. Važno je, da poznamo njihovo preteklo delovanje. Predvsem moramo biti pozorni na njihov odnos do demokratičnih inštitucij. Ali so pripravljeni na sodelovanje s političnimi tekmeci. Ali pa se morda vedejo podobno, kot to danes počne predsednik vlade v odstopu. Ki nas s svojim delovanjem razdvaja in vrača v neslavno preteklost naše zgodovine. Zato nam ne sme biti vseeno, kakšni bodo dnevi naše prihodnosti, ki jo bomo zapustili našim potomcem.
Za SDS smo lahko prepričani, da bo pod nadzorom vsaj 571 medijskih psov čuvajev, stotine poštene inteligence, vstajniške ulice, opozicije in koalicije. Oblast levice je tista, ki je v tej državi omejena samo z lastno nesposobnostjo.
»Oče naroda«, Janez Stanovnik, je sicer pravil, da o preganjanju primorskih duhovnikov po vojni ni vedel. Kako je to mogoče? »Oče naroda« žal tega ni nikoli povedal ….
Urbano kulturo razglašajo, predvsem pa utemeljujejo in vodijo jo ljudje, ki niso zasidrani v slovenstvu, ki jim je bližja Jugoslavija kot Slovenija, ki ne spoštujejo slovenske tradicije in slovenskih prizadevanj za jezikovno in narodno emancipacijo. Čaščenje in slavljenje onih, ki nas zmerjajo za avstrijske hlevarje, je več kot značilno.
A kot je bil Omanov vzklik »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo!« znanilec pomladi, tako je tudi želja SDS in drugih strank, da prevzamejo oblast, znanilec preloma z Dolančevim avatarjenjem in metamorfoziranjem. To bi nas končno postavilo ob bok normalnim demokracijam. Tam delujejo ustrezne nadzorne inštitucije, ki so za globoko državo in strice iz ozadja grobar.
Janša vidi pluse in minuse, ki govorijo v smer sestave koalicije in tudi predčasnih volitev. Poudaril je, da »SDS skuša delati najbolj v obe smeri, nismo pa edini, ki imamo škarje in platno v rokah in SDS tudi ni tista, ki je povzročila razpad te vlade. Ta vlada je razpadla predvsem zaradi petelinjih bojev med LMŠ in SD okrog pozicij, vse ostalo okoli tega pa je bolj folklora. Tudi ostali koalicijski partnerji so bili bolj obrobni igralci v tej igri.»
Prvemu predsedniku samostojne in neodvisne Slovenije, želimo vse dobro. Predvsem pa želimo, da se pomiri z dejstvom, da je komunizma v Sloveniji in Jugoslavije za vselej konec. Demokracija, ki mu ne gre z jezika, je tu, kar priznava tudi z zlorabo njene humane naravnanosti in prednosti v primerjavi z njemu ljubim totalitarizmom.
Desnosredinska koalicija bo znala oblikovati program, narediti red v zdravstvu, šolstvu in kulturi, najprej zmanjšati potem pa zaustaviti odhajanje mladih v tujino, ustvariti podjetniško okolje in še mnogo drugega. Levo sredinska vlada tega ni znala, naj priložnost dobijo še drugi.
Slaba popotnica novi vladi bi bila, če bi Nova Slovenija sledila medijskim sirenam v nekakšen sredinski trojček (SMC, Desus, NSI), ki da bi se edini lahko zoperstavil bavbavu SDS. NSI mora v pogajanjih o novi vladi nastopiti kot samostojna stranka, ki pa ne bo pridobila prav nobenega glasu s poudarjanjem svoje distance do SDS, kvečjemu katerega izgubila.
Politiki »protijanševskih« koalicij so v zadnjem desetletju volivce zavedli v večinsko podporo arbitražnemu sporazumu, imenovali arbitra, ki je poskušal goljufati, potem pa blodili po evropski diplomatski sceni in sodiščih. V tujini niso vzpostavili omembe vrednih zavezništev, neuspešni so pri pridobivanju evropskih sredstev, pa še teh, ki jih dobijo, ne uspejo pravočasno porabiti, ker ne znajo v razumnih rokih izpeljati zahtevnejših javnih naročil.
Milko so pri Toninovih poslali v Bruselj in jo tam zaprli v zlato kletko. Mislili so, da bo tam zadovoljna, da se bo zamotila s preštevanjem tisočakov »trdo« zaslužene plače in mirno uživala poslanske bonitete. Pričakovali so, da se ne bo pogosto vračala domov in po nepotrebnem otresala jezika ter delala škodo na domačem Toninovem in sosedovem Janševem gruntu.
Šarčeva vlada je dokazala, da dela za stare obraze preživelega sistema. Veliko je potrebno za njimi v Sloveniji popraviti in izboljšati. Zdaj naj priložnost dobijo drugi, prvi so jo že imeli, pa se niso izkazali. To je demokracija.
Cerkev v »današnjem svetu« je zamrznjena v nekem drugem času in govori jezik, ki ga je težko poslušati, ker je v njem preveč formalizmov, obrabljenih fraz, svetopisemskih citatov in sklicevanja na papeške izjave. Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva. Pogrešamo pogumnih besed, ki segajo v globino božjega razodetja in presegajo cerkveno korektnost.
Mila je 18. januarja objavila na Instagramu video, v katerem je povedala, kaj misli o religiji, še posebej o islamu: »Sovražim religijo. […] V Koranu je samo sovraštvo, islam je drek, tako mislim. Nisem rasistka, sploh ne. Ni mogoče biti rasist proti religiji. […] Vaša religija je drek, vašemu Bogu porinem prst v ritno luknjo, hvala, nasvidenje.«
Da bi Šarcu v kratkem času do volitev organizirali nov “novi obraz”, verjetno presega celo divjo domišljijo najdrznejših arhitektov uspeha vladajočega bloka. Čeprav je na podlagi dosedanjih izkušenj treba priznati, da je “novi obraz” na volitvah najboljši, ko je na sceni zelo malo časa ali ga sploh ni. Šarec, ki se je po njej pred zadnjimi volitvami potikal že kakšnih osem mesecev, je zgolj za las postal najmočnejši znotraj bloka. Spomnimo: Cerar je bil v areni, pa še to v glavnem zgolj “v preddverju”, samo dva meseca, Janković še to ne.
Težišče vrednosti za obhajilo je nekje drugje: v veri v resnično, čeprav skrivnostno in nerazložljivo Božjo prisotnost v kruhu (in vinu – kadar smo ga, preredko, deležni!), in v moči, ki jo ta prisotnost daje za krščansko življenje.
Putin nastopa vedno bolj ostro in napadalno. Povod je brez dvoma resolucija, ki jo je sprejel Evropski parlament o pomenu evropskega spomina in vesti in je namenjena vsem žrtvam avtoritarnih in totalitarnih režimov 19.septembra 2019. Obsoja vse pojave totalitarnih ideologij kot so nacionalsocializem in komunizem. Putin je Poljsko označil kot soodgovorno za začetek druge svetovne vojne in holokavst.
Eseji o križu so novost na področju slovenske esejistike. Gre za eseje duhovnika, ki bodo nevernemu bralcu tako rekoč nehote, hkrati pa zelo iskreni, razbili vrsto predsodkov o tem, kakšno je lahko krščanstvo na Slovenskem. Enako poživljajoči bodo tudi za mnoge verujoče, ki se z večno svežino krščanstva še niso uspeli srečati na ta način.
Vnuki revolucionarjev, ki prihajajo zdaj v luč medijskih in družbenih žarometov, nam ne obetajo nič dobrega. So popoln proizvod revolucionarne logike, vzgoje in miselnosti, ki se je razvila v nove oblike, že kažejo svoje totalitarno in zmešano poreklo in pritiskajo na nas.
Bavcon izjavil, da so zakonodajo, ki je omogočila vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti v montiranih medvojnih in povojnih sodnih procesih, dosegli »desničarji in narodni izdajalci«.