
Pretekli teden so mnogi Slovenci prisegali na zvestobo slovenski kulturi in jeziku. Lepo je to slišati, toda vsega vsem ne gre verjeti. Od tega, da Slovenci prvič po poldrugem tisočletju nismo od zunaj ogroženi, da je naša ljuba slovenščina uradni evropski jezik, pa do spoznanja, da naša kultura ni nekaj samoumevnega, so nebeške razdalje. Dokler bomo obstajali, ji bomo morali namenjati posebno pozornost, skrb in ljubezen. Predvsem pa jo moramo živeti.
Prešern in Cankar kažeta pot v Evropo, zagovorniki »urbane« pa na Balkan
Najbolj slovensko kulturo, kot vselej v zgodovini, ogrožamo sami. Med nami pa še posebno oni, bi jo radi ločili v urbano ali mestno in kmečko oziroma podeželsko. V bistvu gre za drugo obliko starega ločevanja med »napredno« in nazadnjaško, s katero so nas »filali« desetletja po II. svetovni vojni. Razlik med meščansko, podeželsko in delavsko kulturo seveda ni mogoče zanikati, toda pot, kako to preseči, sta najbolj pokazala Prešeren in Cankar. Njuno življenje in delo kaže pot v Evropo, zagovorniki »urbane« pa na Balkan. Pri tem je zanimivo, da ne poudarjajo onega, kar je v jugovzhodni Evropi vrednega, ampak predvsem ono, ki daje Balkanu slabšalni prizvok.
Oznaka v smislu takšnega pojmovanja se je pojavila nekaj let po slovenski osamosvojitvi. Razglašajo, predvsem pa utemeljujejo in vodijo jo ljudje, ki niso zasidrani v slovenstvu, ki jim je bližja Jugoslavija kot Slovenija, ki ne spoštujejo slovenske tradicije in slovenskih prizadevanj za jezikovno in narodno emancipacijo. Čaščenje in slavljenje onih, ki nas zmerjajo za avstrijske hlevarje, je več kot značilno. Pripadniki slovenskega naroda, ki živijo pod Avstrijo, Italijo in Madžarsko, jih ne zanimajo. Bližje so jim trubači iz Guče kot pa bratje Smrtnik. Naj ob tem poudarimo, da nočemo žaliti vseh tistih, ki nastopajo pod plaščem »urbane« kulture. Nedvomno so med njimi nekateri vsega spoštovanja vredni kulturniki. Opozarjamo samo na idejne korenine tega početja, podtalni namen, ki ga tako bogato financira in podpira ljubljanski župan Janković.
Prava kultura se vedno medsebojno oplaja, ljudi povezuje, nekultura ji škodi
Razločevanje med urbanim in ruralnim nima zveze ne z mestom in meščanstvom, ne kmeti in podeželjem. To smo v preteklosti dokaj uspešno premagovali z čitalniškim gibanjem, ki je največ ustvarilo ravno na glasbenem področju. Tudi nima podlage zgolj in samo v ideologiji, ampak jugonostalgiji, zlasti tistih, ki so bili pripravljeni v Beogradu videti kulturno središče Jugoslavije. To njeno glavno mesto nikoli ni bilo. Že Zagreb nam je bil in je vselej bližje. Dejansko ne gre za urbano ali meščansko, ampak predmestno, suburbano, kulturo »palanke«. To bi lahko v zgodovini naše slovenske kulture primerjali edino z nemškutarsko. Prava kultura se vedno medsebojno oplaja, ljudi povezuje, nekultura ji škodi.
Zagovorniki urbane kulture trdijo, da je njihova svetovljanska, napredna. Za večinsko slovensko, katere glavna značilnost je naša narodno zabavna glasba in družbeno kulturno življenje v obliki prireditev, kjer poudarjamo zvestobo slovenstvu, pa pravijo, da je podalpska, »gojzarska«, »goveja«. To naj bi zamenjali z nekakšno multi kulturo. Ta sloni predvsem na anglosaški zabavi, nekritičnemu posnemanju in čaščenju tujega, ne pa ustvarjanju nove in lastne, občečloveške.
Starosti slovenskih kulturnikov Borisu Pahorju, ki je eden izstopajočih naših svetovljanov in Slovencev v eni osebi, bi morali v tem pogledu bolj prisluhniti in se po njem zgledovati.