Trenutne slovenske razmere zaznamuje Marjan Šarec s svojo frustriranostjo ob izgubi oblasti, ki se je poglobila, ko se je zaplaniral glede predčasnih volitev, padec v brezno frustracij pa predstavlja dejstvo, da ga nihče več ne vidi ne samo kot možnega mandatarja, ampak niti kot političnega partnerja.
V društvu Združeni ob Lipi sprave vseskozi opozarjamo, da se mora Državni zbor opredeliti do najhujše narodne tragedije, ko je brat moril brata, sprejeti izjavo o narodni spravi in potrditi tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Žal akademiki v Izjavi niso povabili pristojnih organov, naj delujejo skladno s temi evropskimi merili.
Časi zločinske rdeče buržuazije so minili. Slovenija se mora na poti vzpostavitve demokratičnih razmerij in inštitucij otresti komunističnih spon. Za trobila nekdanje oblasti, ki je zagrešila strahotne zločine in s svojim še vedno obstoječim vplivom rovari v korist svojega klana, je skrajni čas, da jim zazvoni navček. Dovolj je dovolj.
Viktor Meier, novinar, publicist in zgodovinar švicarskega rodu, dolgoletni dunajski dopisnik Neue Zuricher Zeitung in kasneje Franfurter Allgemeine Zeitung, je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja na nemškem govornem območju nepresežen pojem vrhunskega žurnalističnega pokrivanja območja nekdanje Jugoslavije in po njenem neslavnem propadu njenih naslednic.
Edini “argument”, s katerim naj bi Paul Lendvai bi dokazoval “orbanizacijo” Slovenije, je dejstvo, da je Janša Orbanov prijatelj. Vrhu tega slovenskega premierja avstrijskim bralcem naslika kot nekakšnega paranoika, ki povsod vidi na delu stare komunistične strukture. Ob tem se čudi, kako da mu kljub temu še vedno sledi četrtina volilnega telesa.
Pomlad se začne, ko se prvi cvet odloči, da bo stopil ven iz povprečja drugih, spečih rastlin v varnem zavetju anonimnosti, ki nam je ustvarila vtis, da je že v redu, kot je. Ko se odloči, da začne drugače, ker ve, da tako, kot je živel prej, ni prav.
Letošnji 8. marec je bil čudovita priložnost, da bi izpostavili osebje v domovih za ostarele, bolnišnicah, patronažne sestre, ki so delali čudeže. Žal pa imajo sedaj glavno besedo one, ki so sploh zanikale obstoj pandemije.
Kot svetnik RTVS sprašujem profesorja ljubljanske univerze, kako spravlja te svoje izjave v sklad z etičnim kodeksom univerzitetnega profesorja? Kako odgovorne se mu zdijo zavajajoče izjave, ki dajejo lažno sliko slovenske medijske krajine udeležencem omenjene razprave ter slovenski in evropski javnosti, ki spremlja ta dogajanja? Pozivam tudi ustrezne organe v Sloveniji, pristojne za verodostojnost, da se na to ustrezno odzovejo.
Oddaje RTV SLO so»popolnoma nore«, »vzrok za depresijo«, »primitivne, brutalne, pokvarjene in subverzivne«, skratka nekateri gledajo nanje z »gnusom«, drugi si pustijo prati možgane. Končno gre za »mentalni razkol«, ko se človek znajde »med dobrim in zlim, med tem, kaj je res in kaj ni res«.
Kaj imajo skupnega narodi in kulture od Vladivostoka do Moskve, od Berlina do Pariza, od New Yorka do San Francisca, od Buenos Airesa do Ciudad de Mexica, od Avstralije do Filipinov? V njihove temelje je vgrajen dekalog.
Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi, sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgel. Podobnost obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni, kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled, ampak nacionalna sramota.
Slovenski medijski prostor in domnevno zatiranje novinarjev so se znašli v neverjetni polemiki v tujih časopisih. Očitno je, da v tujini sploh nimajo pojma o resničnem stanju v slovenskem medijskem prostoru, ki je zelo specifičen, sicer bi poročali veliko bolj objektivno.
Na Koroškem je včeraj potekal prvi krog občinskih volitev. Na deželni ravni so ga najbolj zaznamovale posebne razmere zaradi epidemije koronavirusne bolezni, ki so se poznale predvsem v rekordnem številu po pošti oddanih glasov. Zaradi … Beri dalje
»Kakšen halo okoli razkritja dvojnega tvita poslanke SDS Alenke Jeraj!« se ob zadevi Kopriva čudijo mnogi; ob tem ko vemo, da je izmišljenih profilov malo morje. Tisoče lažnih profilov anonimnih državljanov; skratka lažnih identitet in zrežiranih javnih polemik.
Očitati, da so mediji odgovorni za tragične razmere v slovenski demokraciji, je enako, kot če bi jim očitali izvrtanje nekdanje večmilijardne bančne luknje. Pa so se morali v zvezi z njenim nastankom in sanacijo veliko oglašati. Da so prikrili krivce in preživeli. Kruh je le kruh! Tudi grenek in krvav je boljši kot umiranje od lakote!
Robert Polnar sprašuje vest ne le poslancem, pač pa vsem, ki nam republika kaj pomeni in si prizadevamo, da bi naša nihilistična puščava ozelenela, Slovenija ob tridesetletnici bolj zaživela, njeni državljani pa postali smeli in odgovorni upravitelji svojih zadev.
Medtem se je del šolarjev vrnil v šolo. Nekateri starši so si oddahnili ter končno zadihali. Ker so se znebili nadležnih otrok, s katerimi se je lepo postavljati, ne pa ukvarjati. A kakšno sporočilo so prestregli otroci, ko so videli in občutili starševsko olajšanje ob novici, da gredo spet v šolo? So se počutili kot sončki in carji? Ali morebiti kot …?
Seveda smo vsi solidarni z Janezom Janšo in njegovimi najbolj napadanimi ministri. Nihče, ki ima malo zdrave pameti, ne verjame jeremijadam o medijski nesvobodi in neznosnim pritiskom hudobnega Janeza Janše in njegove tvitarske diktature. Dobro vemo, da je nedavno pisanje, ki ga je objavil Politico, le naivno repliciranje slovenske levičarske zgodbice.
Levica je bitko za oblast je izgubila, vojne nikakor ne, ker vojski, ki oblega trdnjavo na Gregorčičevi, cilj posvečuje uporabo revolucionarnih sredstev; vojakov, korakajočih ritensko v preteklost, ki ji po pomoti pravijo prihodnost, tudi ne primanjkuje. Levica je doslej v bitko neuspešno pošiljala slamnate vojskovodje, zdaj pa napoveduje, da bo prešla v odkrito izvajanje revolucionarnega terorja.
Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo. Začeli smo postni čas, ki je čas štiridesetdnevne priprave na obhajanje … Beri dalje