Institut konstruktivne nezaupnice tudi za ustavne sodnike

Ker se sodstvo samo nikoli ne bo samoizločilo, navadni smrtniki pričakujemo, da bodo to potezo potegnili poslanci Državnega zbora in tako kot koalicija KUL uporabili konstruktivno nezaupnico tudi v primeru ustavnega sodnika – Roka Čeferina, Špelce Mežnar in Mateja Acceta. To je nujno, če naj se končno prične postopek obnove popolnoma uničene fasade in nosilnih zidov Ustavnega sodišča.

Ko Ustavno sodišče – z izjemo ddr. Klemna Jakliča –ni zmoglo ali smelo izdati sklepa o izpustitvi dr. Milka Noviča iz pripora, se pisal o opravilni nesposobnosti večine članov Ustavnega sodišča. Takrat sem celo napisal, da se na Ustavnem sodišču sprehaja hudobija na dveh nogah v ženskih hlačah.

To je bila huda ugotovitev, ampak dogodki so jo potrdili. Dr. Milka Noviča je namreč Ustavno sodišče izpustilo – oprostilo tako imenovane ponovitvene nevarnosti – šele ko je bila sodba Špele Koleta razveljavljena na Vrhovnem sodišču. Tudi takrat je bil ddr. Jaklič iz moralnih razlogov ostro proti takemu početju.

Danes omenjam laž v moških hlačah ter intelektualno in moralno podhranjenost večine članov Ustavnega sodišča v zadevah referendum v zvezi z drugim tirom, dosje Zoran Janković in ljubljanske volitve, ki se po zaslugi Ustavnega sodišča ne premakne z mrtve točke, in seveda pri najnovejšem škandalu Roka Čeferina »sojenja v lastni zadevi«.

Predsednik Ustavnega sodišča je z ravnanjem potrdil, da je ustavni sodnik nedotakljiv

Da je predsednik dr. Rajko Knez pred letom dni vzel v bran svojega podpredsednika dr. Mateja Acceta, me ne preseneča, ker je v Sloveniji povsem običajno, da se v imenu zaščite integritete institucije večina ravna po hlapčevskem instinktu: takoj se postavi v bran večine proti manjšinskemu oporečniku, ki pokaže na njene nepravilnosti, ki instituciji škodijo in so posledično nujno celo predmet medijskega in parlamentarnega posmeha. Namesto da bi predsednik US zaščitil institucijo z očiščenjem, je njegova cehovska privrženost apriorna in nedotakljiva, zato se dogaja nasprotno. Nedotakljivost ustavnega sodnika je tako rekoč vrednota vseh vrednot, zato se v Sloveniji nič ne premakne niti se ne bo premaknilo, dokler ne bodo močni posamezniki, kot je ddr. Jaklič, dobili medijske podpore in postali toliko odmevni, da se ob njihovih stališčih ne bo dalo zamahniti z roko in jih bo možno, kot to počne večina slovenskih pravnih nerazumnikov, lahkotno odpraviti iz javnega spomina.

Ustavno sodišče in opravilna nesposobnost ter intelektualna ter moralna podhranjenost večine njegovih sodnikov

Poslanci Državnega zbora morajo imeti možnost izglasovati nezaupnico tudi ustavnemu sodniku.

Zato je velikanski problem, da so ustavni sodniki postali nedotakljivi kočevski medvedi. Več ko imajo masla na glavi, bolj so nedotakljivi. Čeprav je zadeva enostavno rešljiva – morali bi po ponovno zaupnico v Državni zbor, ki jih je z najmanj 46 glasovi izvolil. Verjetno bi to marsikoga prisililo k odstopu, tako Acceta kot politkomisarko Ustavnega sodišča, gospo Špelco Mežnar. Oba sta namreč soavtorja ne le te afere, ampak tudi idejna avtorja proslulega »rezultatskega načina odločanja«, ki pomeni konec samostojnosti ustavnega sodnika.

Da o Roku Čeferinu, ki je tokrat sodil (zavrgel pritožbo v zadevi, v kateri je pred leti sodeloval kot odvetnik), niti ne govorimo.

Sicer pa imamo v Sloveniji velikanski problem: institut samoizločitve zaradi kršenja videza nepristranosti se sploh ne uporablja. Kaj šele odstop iz moralnih razlogov ob konfliktu interesov oziroma ob izgubi integritete.

Pučnikov amandma k Zakonu o sodniški službi določa, da sodnik, ki krši človekove pravice, ne more ostati sodnik

Ker se sodstvo samo nikoli ne bo samoizločilo, navadni smrtniki pričakujemo, da bodo to potezo potegnili poslanci Državnega zbora in tako kot koalicija KUL uporabili konstruktivno nezaupnico tudi v primeru ustavnega sodnika – Roka Čeferina, Špelce Mežnar in Mateja Acceta. To je nujno, če naj se končno prične postopek obnove popolnoma uničene fasade in nosilnih zidov Ustavnega sodišča.

Sicer pa predlog ni nič novega, gre le za dosledno spoštovanje in uporabo 8. člena Zakona o sodniški službi, tako imenovanega Pučnikovega amandmaja, ki bi ga morali začeti uporabljati predvsem in najprej sodniki sami na Ustavnem sodišču.

Pučnikov amandma določa, da sodnik, ki krši človekove pravice, izgubi sodniško funkcijo. Pravica do poštenega sojenja in poštene obravnave pa je po ustavi človekova pravica.

Kršitelji človekovih pravic ter kršitelji videza nepristranosti kot tudi kršitelji dejanske nepristranskosti na Ustavnem sodišču nimajo kaj iskati. Kot tudi nima tam kaj iskati novodobni slovenski izum rezultatsko odločanje, ki je sramota vseh sramot, o kateri pa vsa častitljiva slovenska pravna stroka noče niti spregovoriti.

S konstruktivno nezaupnico tudi nad Ustavno sodišče

Dokler bodo slovenski ustavni sodniki zaščiteni, misleč, da je nad njimi samo modro nebo, ne bo sprememb. Zato je skrajni čas, ne samo za pozivanje k odstopu. Čas je, Državni zbor uveljavi konstruktivno nezaupnico kateremukoli ustavnemu sodniku.

To bi sicer morala biti tudi medijsko podprta in odmevna tema in STA bi jo morala na veliko plasirati v medije, vendar bo, po dolgoletni praksi sodeč, prakticirala cenzuro in selekcijo informacij, namesto celovitega informiranja državljanov. Tudi najnovejša cenzura tega primera s strani STA to dokazuje.

Slovensko washingtonsko močvirje niso samo Murgle, pač pa tudi najvišja sodna institucija v državi, sestavljena po priporočilu bivše Cerarjeve poslanke Jasne Murgel.

Asociacija: podobnost obeh imen to dokazuje. Zato so rezultati takšni, kot so, globoko negativni. Ustavno sodišče ni zgled, ampak nacionalna sramota.