Po razpadu zahodnorimskega imperija v 5. stoletju se je začela v Evropi oblikovati nova civilizacija, evropska civilizacija, ki je iskala svojo podobo in identiteto vse do leta 800, ko se je dal frankovski kralj Karl Veliki okronati za rimskega cesarja. Čeprav je bil vsaj na začetku svoje vladavine nepismen, je spodbudil močan kulturni in intelektualni razvoj srednje Evrope. S tem naj bi bilo konec mračnega obdobja srednjega veka. Kot srednji vek označujemo dobo od konca antike med 5. in 6. stoletjem do začetka novega veka ob koncu 15. stoletja. Za začetek tega časa, ko je razpadala rimska urejenost in so se čez Evropo selila barbarska ljudstva, je oznaka mračni vek kar primerna.
Ko je bil glavni tok preseljevanja mimo, se je, kot piše nemški zgodovinar Ernst Gombrich v knjig Kratka svetovna zgodovina, nad Evropo zjasnila zvezdna noč. V jasni, zvezdni noči se človek lahko orientira po zvezdah in najde pot. Jasno nebo je v Evropo prineslo krščanstvo, ki je človeku dalo smisel in smernice za življenje in zveličanje. Glavno sporočilo tega časa je, da smo pred Bogom vsi enaki.
V srednjem veku je krščanstvo prižgalo luč, zdaj jo ugaša zanemarjena vera v Boga
V novem veku se pozornost od Boga preusmeri na človeka, ki postane merilo vsega. Človek s svojo dejavnostjo in ustvarjalnostjo spreminja svet in ga dela vedno boljšega. Nastopil je čas napredka. Vsaka naslednja doba je naprednejša od predhodne. To zaporedje sprememb je posledica zgodovinske zakonitosti, na katero so se sklicevali marksisti. Šli so s časom naprej in zato se imajo za naprednjake in svobodomislece. Znanstveni in tehnični napredek sta človeštvu prinesla jedrsko orožje. Začela se je doba, ki ni samo mračna, temveč tudi zlohotna. Kar se je v srednjem veku zgodilo, ko je luč pregnala temo, se lahko danes zgodi v obrnjenem redu. Mrak in tema preženeta luč.
V 20. stoletju sta se zgodili prva in druga svetovna vojna, med njima boljševistična revolucija in potem hladna vojna ter grozeče renčanje dveh velesil z vzhoda in zahoda. Jedrsko orožje je kakor sneg vrh gore. Če kot plaz zdrsne po strmini, pomendra in pokoplje vse pod seboj. Novodobni samodržci na paradah razkazujejo velikanska večkolesna vozila z raketami, ki lahko ponesejo atomsko bombo na drugi konec sveta. Kaj se plete v glavah mogočnežev, ko s tribun občudujejo te velike igrače? Lahko upamo, da ne bo nikoli nihče pritisnil na usodni gumb.
Luč je v srednjem veku prižgalo krščanstvo. Danes jo ugaša zanemarjena vera v Boga in kriza krščanstva. Bog je samo še na pol pozabljen relikt, kot pajčevina, ki visi vsa zaprašena nekje v kotu in se zanjo nihče ne zmeni. Skrajna oblika modernega nazora, ki ga imenujemo svobodomiselstvo ali liberalizem, je relativizem, kjer ima lahko vsak človek pravico do svoje resnice (Milan Kučan). V srednjem veku so bili odnosi do Boga jasni. Ljudje so tudi tedaj grešili in se pobijali. Ampak cena je bila znana: kesanje in pokora. Leta 1077 se je moral frankovski kralj Henrik IV. iz Nemčije odpraviti na spokorniško romanje v Canosso, da mu je papež Gregor VII. odpustil grehe. Njegov greh je bil, da si je duhovnikom drznil sam podeljevati pomembne službe.
V novem veku, leta 2015(1) je papež Frančišek poromal k velikemu grešniku Fidelu Castru, ki ga je pričakal v copatih in trenirki. V sproščenem pogovoru sta se dotaknila okoljskih problemov in si izmenjala darili. S tem je Frančišek Castra neformalno odrešil izobčenja, ki mu ga je leta 1962 izrekel papež Janez XXIII. Čeprav so danes obiski papežev pri raznih zelo spornih osebnostih predvsem protokolarne narave, je razlika med spokorniškim romanjem Henrika IV. in obiskom papeža Frančiška pri Fidelu Castru velika. V prvem primeru vidimo rast krščanstva in moči papežev, v drugem pa pešanje njihovega vpliva in moči.
Razcvet doživlja ideologija progresivizma, ki hoče spremeniti človeka
Število kristjanov po svetu, razen v Evropi in Severni Ameriki, narašča. Vera je duhovna razsežnost, ki človeka povezuje z Bogom in močno vpliva na njegova moralna dejanja, na vrednote, tradicijo in obrede. Človeku postavlja ostre meje med tem, kaj sme in kaj ne, kaj mora in česa ne sme, ter ga uči, kaj je dobro in kaj slabo. V Evropi in Ameriki je ta sistem razpadel. Vero je nadomestila ideologija, ki ni utemeljena na Božji avtoriteti, temveč na ideji naprednjaštva.
Zadnji, skrajni člen naprednjaštva je ideologija progresivizma, ki danes doživlja pravi razcvet. Znanost in tehnika nista več merilo napredka. To se je preselilo na duhovno področje. V moderni duhovnosti ni več mesta za Boga. O tem, kaj je prav in kaj ni, odločajo ljudje; tisti, ki sebe imenujejo »prebujeni«. Ne spreminjajo sveta, ampak človeka. Povzdigujejo splav in evtanazijo kot človekovo pravico in kujejo nov moralizem. V njem je našla svoje mesto tudi teorija spola, ki ga ne določajo kombinacija spolnih kromosomov in hormoni, temveč družbeni trend. Nastala je nepregledna vrsta spolnih identitet.
Težko je razumeti, iz kakšnih nagibov se je razvila čudaška teorija spolov. So njeni zametki v spolnem razvratu, kakršnega opisuje ruski pisatelj Vladimir Sorokin v knjigi Opričnikov dan? Gre za potešitev spolne sle brez spočetja, brez nosečnosti in brez rojevanja? Gre za novi marksistični projekt, v katerem igrajo glavno vlogo sociološki in psihološki vidiki? Ali za načrt zmanjševanja števila prebivalcev na našem planetu? V tem projektu ni prostora za ekonomske zakonitosti, ki odločilno vplivajo na stabilnost družbe in posameznikov. Ni prostora za tradicijo, na kateri temelji kulturna podoba družbe. Povsem spregledane in zavržene so znanstveno potrjene zakonitosti, po katerih je spol biološko dano dejstvo.
Teorija spola ni nič drugega kot manipuliranje z naravno spolno identiteto; kaj dokazuje odločitev Ustavnega sodišča?
Teorija spola oziroma gibanja LGBTQIA niso nič drugega kot bolj ali manj nasilno manipuliranje z naravno spolno identiteto brez kakršne koli razumske utemeljitve. Posledice tega nasilnega in vsiljenega družbenega koncepta so katastrofalne in se bodo pokazale že v bližnji prihodnosti. Prvi znaki krize se že kažejo. Zmanjšuje se populacija evropske in ameriške družbe, s tem pa prihaja do pomanjkanja delovne sile na vseh področjih. Veča se delež starih ljudi, ki materialno in socialno obremenjujejo družbo in povzročajo napetosti med generacijami. Homoseksualna čustva povezujejo moške oziroma ženske v zakonske pare, ki si družino ustvarijo s posvojitvami otrok.
Kako močan je homoseksualni oziroma lobi LGBTQIA, dokazuje odločitev Ustavnega sodišča, ki je poleti odločilo, da je zakonodajna ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta osebi različnega spola in da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka, v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije. Zato istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, lahko že sedaj skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.
Na tako odločitev US lahko nekoliko zlobno pripomnimo, da ni v nasprotju z ustavno ureditvijo, temveč v neskladju z zdravo pametjo, in da so člani tega sodišča med šolanjem prespali nekaj ur biologije. Kakšne posledice ima lahko taka odločitev ustavnega sodišča? Zakoncema v heteroseksualni ali homoseksualni zvezi ni dobro biti brez otrok; kdo bo zanju skrbel v starosti in bolezni? Lahko se zgodi, da bo povpraševanje za posvojitev otrok močno naraslo. Lahko sodniki jamčijo, da ne bo prišlo do trgovine z otroki, kjer bo cena odvisna od tega, kako lep in zdrav je otrok, in do diskriminacije otrok s telesnimi in duševnimi hibami?
Homoseksualnost je naravna danost, najde se tudi med živalmi
Da zgornjih misli ne bi kdo primerjal z vstopom slona v trgovino s porcelanom, moramo izpostaviti dejstvo, da je homoseksualnost naravna danost, saj je splošno razširjena tudi v živalskem svetu, posebej če gre za čredne populacije enega samega spola v živinoreji. Razkazovanje potentnosti je pogosto tudi v izključno moški družbi, npr. med vojaki. Tesno prijateljstvo dveh oseb istega spola, ki težko vzdržita drug brez drugega, in je njun odnos podoben zaljubljenosti, označujemo kot homoerotika in ne sodi nujno v kategorijo homoseksualnosti.
Tu želimo v prvi vrsti izpostaviti zavajanje, da človekov spol določa njegovo občutje. Ne glede na medsebojne odnose in ne glede na okolje, je moški vedno moški in ženska vedno ženska. Spol pri človeku določata kromosoma XY oziroma XX. Tega dejstva ne ovržejo niti primeri iz živalskega sveta, ko nekatere živali v embrionalnem ali larvalnem stadiju razvijejo spol, glede na zunanje vplive. Ti sprožijo ustrezne hormone, ki jih krmilijo določeni geni. Znan primer je bonelija (Bonellia viridis) iz skupine kolobarnikov, ki živi na morskem dnu. Iz prosto plavajočih ličink se razvijejo do 10 cm velike samice, če se pa ličinka dotakne samice, se pod vplivom njenih hormonov razvije do 2 mm velik samček, ki oplodi samico. Med ribami je tak primer riževa ribica ali medaka (Oryzias latipes ). Če na moški zarodek te ribice vplivamo z ženskim hormonom estrogenom, se bo moški zarodek spremenil v ženskega. Podobno spremembo lahko sprožimo pri žabi krempljavki (Xsenopus laevis). Ko vodi dodamo ženski hormon, se moški paglavci razvijejo v žabje samice.
Človek je v primerjavi s kolobarniki, ribami in žabami neprimerno bolj zapleteno bitje in je popolna preobrazba iz enega spola v drugega nemogoča. V različnih publikacijah in medijih se, glede na življenjski nazor in politično usmeritev, pojavljajo različna poročila o izjemno uspešnih operacijah ali povsem nasprotna mnenja, ki poudarjajo razočaranja, obup in celo samomore tistih, ki so se odločili za spremembo spola. Cena za »spremembo« spola znaša od 10.000 do 50.000 evrov oziroma dolarjev.
Stvar človeške razsodnosti je, ali bo zahodna civilizacija obstala ali propadla
Ko bo t. i. skrajni modernizem z vsemi svojimi izrastki, kot so enakost spolov, prebujenje, pravica do splava in evtanazije, podnebna pravičnost, zeleni preboj, in podobnimi progresivnimi zasedla šolski prostor od vrtca do univerze, se bo zahodna civilizacija znašla na robu prepada. S tem je v tem besedilu prvič izpostavljen pomen razsodnosti, ki se je kot element človeške misli povsem izgubil. Ob vsej vehemenci človekovih pravic so pravice otrok v imenu naprednosti in prebujenosti ne samo grobo kršene, temveč poteptane v blato. S pravico zakoncev do ločitve smo otrokom vzeli pravico do življenja v družini, v kateri se je rodil. S pravico istospolnih parov do posvojitve otrok smo jim vzeli pravico do očeta in matere, s pravico žensk do splava smo jim vzeli pravico do življenja. Ob tem in ob vsem, kar smo zapisali v nekaj zgornjih odstavkih, lahko današnjo evropsko in ameriško civilizacijo ocenimo kot najbolj mračno v človeški zgodovini.
Kot enojajčni dvojček se je spolni teoriji pridružila podnebna pravičnost ali kakor koli že imenujemo vsesplošni preplah zaradi podnebnih sprememb; domnevno zaradi povečanja toplogrednih izpustov, med katerimi je največji grešnik ogljikov dioksid (CO2), ki je poleg vode in kisika najpomembnejši plin za obstoj življenja. V zadnji milijardi let, ko se je na Zemlji pojavilo življenje, se podnebje stalno spreminja od toplih do mrzlih obdobij. Pred 850 milijoni let se je začela ledena doba, ki je trajala 200 milijonov let. Planet Zemlja se je spremenil v ledeno kroglo. Ene za življenje najugodnejših razmer so vladale v obdobju karbona, ki se je začelo pred 359 milijoni leti in je trajalo 60 milijonov let. Povprečna temperatura obdobja je bila približno taka kot danes, okoli 150 C, delež kisika v zraku je bil za 60 odstotkov višji kot danes, delež ogljikovega dioksida pa je bil skoraj trikrat večji (vir: Wikipedija).
Visoka koncentracija CO2 je pred tisočletji omogočila rast bujnih gozdov visokih praprotnic
Visoka koncentracija kisika v zraku je posledica zelo intenzivne fotosinteze, ki jo je omogočala velika količina CO2. Vzpostavilo se je ravnotežje med temperaturo, vodo, kisikom, ogljikovim dioksidom. Take razmere so omogočile rast bujnih gozdov do 30 m visokih drevesastih praprotnic in prvih golosemenk. Nastale so velike zaloge črnega premoga, ki med gorenjem v termoelektrarnah sprošča CO2, milijone let skladiščen v premogu. Današnja koncentracija CO2 od 0,03 do 0,04 odstotka je za rastline omejujoč faktor, kar pomeni, da bi višji delež tega plina omogočal večjo neto produkcijo organskih snovi in s tem tudi večje pridelke na poljih. Poskusi v laboratorijih so pokazali, da je fotosinteza najučinkovitejša pri koncentraciji 0,2 odstotka CO2 v zraku. Dodajmo še, da je karbonski dobi sledil perm, ko je 20 milijonov let na Zemlji vladalo mrzlo in suho podnebje in je zato izumrlo veliko rastlinskih in živalskih vrst.
Suša, kakršna je letos in bo morda trajala še nekaj naslednjih let, za naš planet ni nič nenavadnega, ne glede na količino CO2 v zraku. V Svetem pismu imamo poročilo o sedemletni suši, zaradi katere se je očak Jakob z družino odpravil v Egipt, kjer polja namaka reka Nil. Lahko pa nas že kmalu doleti nekaj zaporednih mrzlih zim in hladnih poletij in podnebna pravičnost bo našla drugega krivca – morda pomanjkanje toplogrednih plinov. Glavni igralec pri podnebnih spremembah je Sonce, ki je za 200 milijonov let okovalo Zemljo v ledeni pokrov, ob neki drugi priložnosti pa za vedno osušilo planet Mars.
Ko se bomo nastavljali Soncu, se bomo greli ali pa zmrzovali
Novodobna teorija spola in prebujenja, kultura izbrisa, politična korektnost, podnebna pravičnost in kar je še podobnih zmedenosti, močno vplivajo na splošno kulturo in politiko. Res gre za kulturo izbrisa, saj je ta izbrisala pamet in ljudem odvzela razsodnost. Zahodni svet je postal komedija neumnosti. Glavni igralci so feministke in vseh vrst aktivisti; veliki politiki, predsedniki držav in vlad pa plešejo, kot jim ti komedijanti piskajo.
V Sloveniji ni nič drugače. Vladajoča stranka s predsednikom Robertom Golobom na čelu med prioritetami svojega programa izpostavlja zeleni prehod. Varno energetsko prihodnost nam bodo zagotovili z obnovljivimi viri energije, ob čemer bodo fosilna goriva stvar preteklosti. Obljubljajo bistveno povečanje rabe obnovljivih virov energije, cenovno dostopno energijo za gospodinjstva in gospodarstvo, zmanjšano vlogo zemeljskega plina in sistemski pristop k spodbujanju razvoja krožnega gospodarstva, kjer glavno vlogo igra nizko ogljično gospodarstvo in ekopodjetništvo. Ker bomo zavrgli premog, nafto in plin, se bomo lepo nastavljali soncu in vetru in se ob tem greli ali zmrzovali. Kot v kameni dobi.
(1) Pred njim je leta 2012 Castra oziroma Kubo obiskal tudi papež Benedikt in leta 1998 Janez Pavel II.
