Cirkus, ki ga slovenski mediji zganjajo zaradi tvitov predsednika vlade, vzbuja vtis, da gre za svetovni problem. Preden bo OZN poslala mirovne sile, bo očitno prišla k nam ekspertna komisija Evropske zveze, ki bo presodila razmere. Odkrila bo zapore, polne novinarjev, napise na stenah, ki pozivajo k njihovemu ubijanju, na mostovih čez reke bodo odkrili njihove obešene karikature …
V Sloveniji ni problem pandemija, ampak dejstvo, da so mediji deležni kritike državnih oblasti
Slovenija je resnično v grozljivem stanju. Kaj tisoči mrtvih zaradi pandemije, kaj verjetnost, da se bliža tretji val, število onih, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje, se veča … To ni nič. Ogroženi so mediji, četrta veja oblasti! Ne vemo, kje in kdaj jo je kdo volil, kakšni kriteriji so potrebni za izvolitev. Oni so brezprizivni oblastniki, ki si lahko privoščijo vse. Je ta oblast res oblast ali samooklicana diktatura?
Slovenija dejansko potrebuje mednarodno pomoč! Psihiatrov. Najprej morajo pregledati one, ki so predlagali za možna predsednika vlade Jožeta P. Damjana in Karla Erjavca. To presega najhujši cinizem. Tudi za tiste, ki zahtevajo, da vlada določi nadaljnji potek in konec pandemije. Ga ni na svetu, ki bi to vedel. Toda novinarji zahtevajo časovne roke in podroben potek ukrepov.
Velik del ministrov ima šoloobvezne otroke. Vedo, kako jim je, toda nalašč jih zadržujejo doma. So patološki tipi. Zaradi svoje politične hudobije so si izmislili pandemijo. Njihov cilj je diktatura. V čem se ta kaže? V obrambi proti lažem in najprimitivnejšemu obrekovanju? Kaj nam sporoča mednarodna primerjava ukrepov držav?
Mediji dajejo prostor vsem, le tistim, ki imajo povedati kaj koristnega, bolj malo
V Sloveniji primanjkuje zdravnikov in zdravstvenega osebja, kljub temu pa imamo nekaj mednarodno priznanih epidemiologov. Veliko novinarjev jih načrtno smeši, ljudje ogrožajo njihova življenja. Potrebujejo policijsko varstvo. Mediji pa, namesto da bi jim pomagali pri prepričevanju ljudi, kar ni njihova primarna naloga in so v tem včasih okorni, dajejo ure in ure prostora histeričnim učiteljem telovadbe, natakarjem …, sedaj celo taksistom. Ti in samo ti nas bodo izpeljali iz ene najstrahotnejših novoveških zdravstvenih kriz. Pred petdesetimi leti razširjeno geslo: »Vsi smo znanstveniki!« je očitno še vedno v veljavi. Slovenija resnično postaja družba znanja. Žal usmerjenega! Nedvoumno so napake in pomanjkljivosti, poglejmo samo Nemčijo, vendar te izvirajo iz narave krize, njene nepredvidljivosti, neprimerljivosti s čimerkoli iz preteklosti.
Še nikoli nismo potrebovali toliko dobrih in poštenih novinarjev, kot jih potrebujemo sedaj
Cepljenje v Evropi poteka vse drugače, kot smo pričakovali. Veliki Britaniji se je nedvomno izstop izplačal. Že zaradi pandemije. Če bi Evropska zveza toliko energije vlagala v zdravje svojih državljanov kot v kritiko Poljske, Madžarske in Slovenije, bi že prvi val pandemije po nekaj dneh prenehal. Tisoči mrtvih, predvsem ostarelih in nebogljenih, niso problem. Problem so novinarji, ki bi morali delovati v skladu s svojim poslanstvom objektivnega obveščanja. Pa so prepojeni z ideologijo in nestrpnostjo. S strahovitim občutkom večvrednosti, da vedo in razumejo vse. Poglejmo samo njihova vprašanja znanstvenikom in strokovnjakom. Ti mirno priznajo, da ključne stvari še niso jasne, ni enoznačnih odgovorov. Novinarji pa hočejo pav te. Kot da gre za ideologijo in vero, kjer je vse bolj ali manj vnaprej jasno.
Resnica je tragična. Stiska je velika. Še nikoli nismo potrebovali toliko dobrih in poštenih novinarjev, kot jih potrebujemo sedaj. Poglejmo, kaj počenja kapital, ki je vajen iz vsake krize pridobiti korist. Premalo imajo predvidljivih informacij za špekulacije. Novinarje mečejo iz službe, zaposleni so skoraj na beraški palici, oni pa se morajo za skorjico slabega kruha boriti za bogatenje svojih lastnikov pri gradnji drugega tira in drugih velikih javnih gradenj. Pa ima večina fakultetno izobrazbo. Problem ni morala, problem sta znanje in pogum, predvsem pa samospoštovanje.
Medijski umor iz žrtve naredi junaka, sploh če ga mora iz zapora reševati ustavno sodišče
V zgodovini poznamo številne primere časopisnih umorov. Tudi v slovenski. Motijo se tisti, ki mislijo, da tak način ubije žrtev. Dejansko iz nje naredi heroja. Zgodovina ne obravnava politikov po mnenjih njihovih novinarskih nasprotnikov ali obrekovalcev, ampak po delih. Splošno grdo mnenje ostane oznaka za čas in družbo. V našem primeru bo mednarodno umazana le Slovenija. Koliko ljudi pa pozna vodilne politike, zlasti dlje časa. Študenti danes ne vedo ne za Kardelja ne Kidriča, nekaj pa le znajo povedati o tistih časih. Večinoma prav nič lepega. Zavest o umazanih državah je bistveno bolj trdoživa. Otroci in golobi najbolj oser… domačo hišo, novinarji pa družbo in državo. Je vredno tako početje novinarskega poklica? Se tako malo cenijo?
Kot krščanski socialec izjemno cenim solidarnost delavcev, zlasti mednarodno. Našim novinarjem iz tujine zelo pomagajo. Vsi vemo, da tuji delujejo kot podaljšana roka na podlagi osebnih in ideoloških zvez, cehovskih povezav. Lažna solidarnost! Gre za hude zlorabe. Norčevanje par excelence! Slovenijo imajo nekateri tujci za nekakšno banano republiko, ki ima na oblasti kriminalce, slabe in hudobne antidemokrate, politične idiote, in je treba novinarjem pomagati. In to tistim, ki imajo glavno zaslugo, da je moralo ustavno sodišče iz aresta reševati vodjo parlamentarne opozicije. Kje ste bili takrat? Tudi vi, g. Tonin!
Marsikatero podjetje potopljeno zaradi ideoloških razlogov, zanimivi so dokazi Ivana Štuheca
Poleg borcev za preživetje novinarske vrste zastrupljajo in sramotijo zlasti tisti, ki delujejo politično in ideološko. Do tega imajo vso pravico, vendar naj ustanovijo stranko, ne pa, da zlorabljajo demokracijo, pravico javnosti, da je obveščena, novinarski poklic. Center tega sta očitno televiziji, zlasti ženska udarna četa na RTVS in njeni moški pedeli. Kdo je videl še kaj takega, da ob vsakem vladnem imenovanju žigosajo novoimenovane s strankarsko pripadnostjo. Pred nedavnim smo slišali: novi direktor podjetja za upravljanje državnih gozdov je član SDS. Čista stigmatizacija. Smo kdaj slišali, da je bil eden prejšnjih član stranke, ki ima na vesti okoli petnajst tisoč pobitih Slovencev, ki je po spremembi družbenega sistema iz Slovenije odnesla nekaj deset milijard evrov in se sedaj kolje zanje? Zakaj to pogromarsko vzdušje. Saj so legalna, netotalitarna stranka. Brez nahrbtnika v obliki polnih jam človeških kosti! Poteka njihovo izrinjanje iz družbe zato, ker ogrožajo določena kapitalska ozadja? Kolektor in njegove naveze?
Pred nedavnim je dr. Ivan Štuhec prepričljivo dokazal, kako so tuji novinarji pomagali uničevati slovensko pluralnost in demokracijo. Zgubljeni milijoni so samo kolateralna škoda. Včasih, pred tridesetimi leti, smo kaj takega pripisovali beograjskim krogom. Sedaj je slabše kot pod beograjsko oblastjo. Smo takrat sedanji srbski prestolnici delali krivico?
Kdaj bo zasvetila luč na koncu predora, skozi katerega se peljemo na slovenskem vlaku?
Ker moram kot zgodovinar ljudi peresa spoštovati, sem prepričan, da bodo čez desetletja naše novinarje obravnavali bistveno drugače kot mi, ki z njimi, ne vsemi, gre za peščico izbranih, nismo zadovoljni. Mediji so žrtev kapitala kot nikoli v zgodovini, novinarji se za preživetje morajo intelektualno prostituirati. Politika, ki medsebojno obračunava za ob transformaciji socializma pokraden nekdanji družbeni kapital, je neusmiljena.
Očitati, da so mediji odgovorni za tragične razmere v slovenski demokraciji, je enako, kot če bi jim očitali izvrtanje nekdanje večmilijardne bančne luknje. Pa so se morali v zvezi z njenim nastankom in sanacijo veliko oglašati. Da so prikrili krivce in preživeli. Kruh je le kruh! Tudi grenek in krvav je boljši kot umiranje od lakote!
Slovenija je ob svoji tridesetletnici v identitetni krizi. Mogoče je bilo vsaj malo podobno po prvi svetovni vojni. Slovenija je ves čas obstoja preveč zanemarjala skrb za stanje duha. Domovinske vzgoje ni bilo, zavesti še manj. Celo o slovenstvu ne smete govoriti, da vas gospodje akademiki ne bi izpostavljali mednarodnemu sramotenju. Vrzel so zapolnili ciniki in obupanci, ljudje neuresničenih oblastnih in voditeljskih ambicij. Celo vnuke vpletajo v to in jih vozijo na petkove demonstracije. Zlasti iz akademskih vrst.
Vtis je, da luči na koncu predora še ni videti. Res je tudi, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Toda po vsaki noči se razžari jutro. Cigan se veseli, ko dežuje, ker za dežjem pride sonce. Rešitev je v zdravem optimizmu na podlagi dela in znoja. Nič ne pride iz nič!
