Marjan Šarec uničil slovensko opozicijo

Marjan Šarec /foto: STA

Trenutne slovenske razmere zaznamuje Marjan Šarec s svojo frustriranostjo ob izgubi oblasti, ki se je poglobila, ko se je zaplaniral glede predčasnih volitev, padec v brezno frustracij pa predstavlja dejstvo, da ga nihče več ne vidi ne samo kot možnega mandatarja, ampak niti kot političnega partnerja. V spoznanju svoje politične realnosti, ko živ in zdrav nemočno in brez upanja ob privoščljivosti koalicijskih partnerjev sedaj že propadlega KUL-a opazuje svoje politično umiranje, se ga je lotila politična paranoja brez primere v slovenski zgodovini.

V Sloveniji so razmere skrajno težke in postajajo vse bolj neobvladljive. Smo v tretjem valu pandemije, ki nas je vrgla iz sanj o veliki in srečni prihodnosti. Bili smo srečni, ker smo se v nasprotju z našimi neposrednimi predniki izognili grozotam prve in druge svetovne vojne, padli pa smo v še hujšo stisko. Nikjer nisi varen: ne v domovih za starostnike ne v zdravstvenih ustanovah ne v najožjem družinskem krogu. Težka, pogosto smrtna bolezen preži na nas na vsakem koraku, za vsakim vogalom. Mnoge države imajo zaradi nje že več mrtvih, kot so jih imele v zadnji svetovni vojni. Človeštvo je v stresu, kot ga še ni bilo. Je resnična posledica globalizacije, ki je v tako strašljivi obliki ni nihče niti slutil. Državljani zaradi paternalistične miselnosti, po kateri oblastniki o vsem odločajo, mi pa jim lahko samo bolj ali manj sledimo, reagirajo po svetu zelo podobno.

Marjan Šarec ob izgubi oblasti padel v brezno frustracij

Zato se skoraj ne da razlikovati ravnanja nemške skrajne desnice od ravnanja slovenske skrajne levice. Oboje je izraz nemoči in plehkosti ideologij. Svet potrebuje kot malokdaj doslej resnost, odgovornost, vrhunsko znanost in človeško solidarnost.

Podobnost ni enakost. Zato so tudi slovenske razmere v podrobnostih razlikujejo od večinskih. Zaznamuje jih Marjan Šarec s svojo frustriranostjo ob izgubi oblasti, ki se je poglobila, ko se je zaplaniral glede predčasnih volitev, padec v brezno frustracij pa predstavlja dejstvo, da ga nihče več ne vidi ne samo kot možnega mandatarja, ampak niti kot političnega partnerja. V spoznanju svoje politične realnosti, ko živ in zdrav nemočno in brez upanja ob privoščljivosti koalicijskih partnerjev sedaj že propadlega KUL-a opazuje svoje politično umiranje, se ga je lotila politična paranoja brez primere v slovenski zgodovini. Mogoče je primerljiva s tistim ali pa je še bolj grozna, kar so tik pred usmrtitvijo doživljali Mussolini, Ceausescu, Sadam Husein, Gadafi in podobni precenjevalci in občudovalci svoje domnevne človeške in zgodovinske presežnosti. Šarčeva groza je še toliko večja, ker živ opazuje svoje politično truplo.

Marjan Šarec, prostovoljna žrtev svojih političnih rabljev, uničil slovensko opozicijo

V Šarčevem stilu lahko zapišemo, da naj ne hodi v kuhinjo, kdor ne prenaša vročine. Kljub vsemu domnevamo, da ni žrtev svojega telesa, ampak duševnosti, kar je značilno za politične psihopate. Če se nam na človeški ravni v svoji nemoči, ko je žrtev lastnih frustracij in histerije, lahko zgolj smili, pa ne moremo ostati mirni, ker je v to svojo stisko vključil očitno politični labilni in nesamozavestni politični prvakinji in postal odvisen od skrajne levice, ki ga je zrušila.

Marjan Šarec je še naprej prostovoljno žrtev svojih političnih rabljev. S tem je uničil slovensko opozicijo, ki je največja dragocenost vsake demokracije. Ni več zmožna opravljati svojega temeljnega poslanstva, to je ponujati alternativo, ki mora vedno obstajati, ampak nas vleče v nacionalno in državljansko samomorilnost, ki jo podžigajo še duhovno ostareli akademiki in kulturniki, ki se ne morejo sprijazniti z neodzivnostjo prostora in časa na njihove umotvore in prebliske.

Duševni starci se po zunanjosti in notranjosti preslikujejo v svojo mladost, po možnosti v leta okoli 1968, in prirejajo happeninge, kot smo jim priča na cestah in zlasti na vrtu stavbe Društva slovenskih pisateljev in po drugih parkih. Tam vzpostavljajo novo ljudsko skupščino, ki bo zamenjala parlament, ki ga tako in tako niso volili. Živela revolucija in nova ljudska neposredna oblast.

KUL ni mogel biti politična alternativa, saj ni imel programa, je le banaliziral državo in njeno demokratično ureditev

Sedaj že propadla koalicija KUL je pokazala, da opozicija ne zmore biti politična alternativa. Nima programa. Zato izrablja ustavo in z zlorabo ustavnega sodišča, referendumov, konstruktivne nezaupnice in interpelacij ministrov banalizira državo in njeno demokratično ureditev. Sem sodijo tudi poniževanje predsednika države in poniglavo obračunavanje z njegovimi stališči, ki nima primerjave v sodobnem demokratičnem svetu.

Večdesetletna politična vzgoja v samoupravljanju, izrojeni ljudski demokraciji, ko smo vsi znali vse in bili sposobni za vse, da so za nami lahko vladali dejanski oblastniki, se nam zelo otepa.

Takrat se je banalizaciji države reklo odmiranje. Imelo je isto ozadje: avtokratsko, totalitarno ali oligarhično vladavino. Pri tem nosi glavno odgovornost majhna skupina novinarjev z javno hišo na čelu, ki so zavestno ali pa iz naivnosti žrtev kapitalsko-političnega podzemlja, ki se trudi, zlasti v luči velikih javnih gradenj, dodatno izčrpavati državo. Civilnodružbena gibanja so predpogoj in del tega sistema. Pri drugem tiru jim je očitno že uspelo.

Emil Milan Pintar je kot predsednik Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir vrhunsko opravil svojo nalogo, poslanstvo pa očitno ohranja.

Politična pornografija v luči politične pedofilije in politične nekrofilije

Ko je človek tako načet in samozlorabljen zaradi precenjevanja svojih sposobnosti – kot poklicni in šolan igralec namreč nikoli ni dojel, da ni isto nekoga igrati ali pa to v resnici biti – postaja družbeno nevaren. Že zaradi stanja v državi, odsotnosti temeljnih načrtov in vsaj minimalnih zalog za napovedano epidemijo bi ga v kakšni vročekrvni državi kot najbolj odgovornega postavili pred strelski vod. Zaradi občutka krivde in politične ter osebne samoobrambe je ugotovil, da je najlažja oblika obrambe brezobziren napad.

V minimaliziranje vladnih ukrepov proti pandemiji, kjer je izstopala zlasti Tanja Fajon, so vključil še zlorabljanje šolske mladine in celo ostarelih v domovih, pri katerih po zanemarjenosti in pomanjkljivostih, pomanjkanju prostora in človeka nevrednih bivalnih razmerah svetlikovci nosijo največjo krivdo. To so delali zavestno, znanstveno, akademsko!

Take politične zlorabe šolske mladine ni mogoče imenovati drugače kot politična pedofilija in zlorabljanja ostarelih politična nekrofilija.

Smrt starejših je pričakovana in jo je lahko prikriti, bele krste otrok pa so nekaj najbolj pretresljivega. Bi vi, gospa Tanja Fajon, nosili odgovornost zanje? Se ne bi raje ministrici Simoni Kustec javno zahvalili, ker jih ni bilo? Združena lista je za študije o domovih za ostarele zapravila milijone, zgradila pa nič.

Oboji, Šarčevi in od Fajonove, sedaj svojo krivdo zvračajo na politične nasprotnike. Ob takih medijih za to niti ne potrebujejo političnega talenta. V to so se vključili tudi nekateri osamozaveščeni sviz-ovci, ki so zrušili postavljen cepilni sistem, potem pa ga – kot v Velenju – smešili oziroma spolitizirali. Glavna žrtev tega, sicer razumljivega samoobrambnega političnega delovanja v najboljšem duhu usmerjenega šolstva, proti kateremu niso nikoli dvignili glasu, smo oni okoli 70. leta starosti in kronični bolniki, ki nikakor ne pridemo na vrsto za cepljenje. Ko ste se rešili onih nad 75 let, smo očitno mi na vrsti. To je vaš prispevek k oblikovanju demografskega sklada.

Slovenska demokratizacija podobna treznjenju kronično pijanega

Da bi Slovenijo prikrili kot državo usmerjenih in vodenih manipulacij, kraljestva laži kot nesmrtnega orožja komunizma, da bi še naprej banalizirali državo in zamujali z ukrepi pred tretjim valom epidemije, je politično podzemlje z nekaterimi svojimi člani v SAZU lansiralo še spravno izjavo. Da bi zamotili ljudi in državo, da se ne bi ukvarjali z ključnimi problemi. Za koga, ko so oni, ki so ob koncu vojne rojeni, danes stari 76 let? Pokojni sprave ne potrebujejo, med živimi pa nesmrtno sovraštvo med državljani širijo njeni glavni oblikovalci. Tudi zato med žrtvami slovenskega totalitarizma ni niti omenjena demokracija; ne je zamenjavati z demokratizacijo, ki je kot treznjenje kronično pijanega.