Osmi marec tudi kot priložnost za širjenje laži in sovraštva

Letošnji 8. marec je bil čudovita priložnost, da bi izpostavili osebje v domovih za ostarele, bolnišnicah, patronažne sestre, ki so delali čudeže, žal pa imajo sedaj glavno besedo tovarišice, ki so sploh zanikale obstoj pandemije.

Mimogrede, sedaj se tovarišice cepijo mimo vrste in med prvimi. Velenje ni izjema. Tam je Združena lista pocepljena. Kajne, tovarišica Fajon? Dokler bomo imeli take in podobne v slovenski politiki, bo 8. marec še kako potreben. Problem je, da ga zlorabljajo in smešijo, tovarišice, ženska četa revolucionark na RTVS pa jim drži lestev.

Praznovanje 8. marca ima podobno družbenopolitično funkcijo kot dan reformacije. Daje zgolj povod in možnost isti vrsti ljudi za širjenje laži in sovraštva. Tako smo se ob letošnjem dnevu žena naposlušali intervjujev z uglednimi in vplivnimi posameznicami o ubogih ženskah za štedilnikom, z gručami otroki, nasilnimi možmi, ki jim morajo ponižno streči, ki so za vse same pri hiši. Možje le ležijo, gledajo po TV pornofilme ali posedajo po kafičih. Pandemija je njihov položaj še poslabšala. Janševa vlada jim ni dala nobene pomoči. Krona vseh pa je bila neka uglednica, ki je trdila, da Janša pripravlja ukinitev splava kot temeljne ženske pravice.

Najglasnejše so tovarišice, ki jim pravice niso kratene niti ne trpijo materialnega pomanjkanja

Najglasnejša je bila med njimi znana političarka, ki je bila pred pandemijo že del inventarja hotela Slon, in kadarkoli ste šli mimo njega, je sedela ob oknu. Vsak kos njene garderobe stane več, kot je celoletna plača delavke. Nekajkrat me je s svojim porschejem ogrožala na prehodu za pešce na Beethovnovi v Ljubljani pri trgovini z fotografskim materialom. V želodec se mi je usedla tudi ona, ki v garderobi ne zaostaja za njo, za kreme in parfume pa zmeče vrtoglave vsote denarja. Koliko plačujejo za fitnes centre, za odpiranje katerih so se tako zavzemale, nimam pojma. Vem samo, da zanje obstajajo elitni, nekakšni klubski. Nisem še srečal delavke, ki bi mi govorila o preživljanju dneva v fitnesu. Kvečjemu pri fizioterapevtih, kjer jim pomagajo zaradi okvare hrbtenice in podobno.

Najmanj pa razumem uslužbenke ali karkoli so že v državnih službah, kjer plačilni sistem ne dopušča spolnega razlikovanja pri plačah. Trdijo, da imajo nižje in so zapostavljene, ker so ženske. Osebno sem vrsto let delal pod žensko komando in zaradi tega nisem trpel.

Res pa je, da tovarišice á la Tanja Fajon ne bi smele javno delovati, saj pri njih prevladuje zgolj strast v ideološki slepoti. Ni edina. Osebno sovraštvo vse bolj obvladuje tudi Ljudmilo Novak.

Ne predstavljam si invalida brez nog, ki bi treniral skok v višino. Očitno nekatere dame mislijo, da to zmorejo, ker so pač ženske. Ambicije so nekaj, sposobnosti pa nekaj drugega. Na tem področju smo si moški in ženske popolnoma enakopravni. Edini sprejemljiv kriterij mora biti sposobnost. Spol ne sme biti ovira, še manj prednost. Bojim pa se razmer, kakršne so na avstrijskih univerzah, kjer ima prednost pred domačini Nemec ali pripadnik druge narodnosti, pred moškim ima prednost ženska, tretji faktor je šele znanje.

Slovenski pregovor, da ženska podpira tri vogale pri hiši, kaže, da naši predniki niso bili taki mačisti

Slovenska družba v zgodovini ni bila tako mačistična kot nekatere druge v Evropi, da o Balkanu niti ne govorimo. Vzrok je v duhovni prevladi cistercijanskega reda (Stična, Kostanjevica, Vetrinj, Rein, Monošter …), ki posebej izpostavlja Marijo kot mater božjo in materinstvo, ne samo kot rojevanje, ampak nasploh. Pregovor, da ženska drži tri ogle pri hiši, je slovenski in še kako resničen. Spomnimo se zgodovinske vloge Heme Krške, nadvojvode Viride in še številnih drugih. Fevdalna družba je pač odločala po posesti in bogastvu, ne po spolu. Navsezadnje, Marije Terezije ni v evropski zgodovini pred njo niti za njo prekosila še nobena ženska v politiki. Kakšen pomen je Slomšek dajal ženski v slovenski družbi.

Strinjam se z Janezom Trdino, enem največjih mačistov med slovenskimi pisatelji, ki je pokazal, kako smo Slovenci bolj ali manj preživeli predvsem po ženski zaslugi. Kakšen spomenik so ženskam postavili Prešeren, Cankar in Balantič … Spominjam se, kako smo v mladosti morali častiti Dolores Ibaruri, za katero so ostajali zgolj grobovi. Starejši Celjani se še spominjajo rdeče Tatjane, Novomeščani bele in črne Mure. Pred leti smo zvedeli za herojsko divjanje Milke Planinc pri povojnem pobijanju v kočevskih gozdovih, ki je kot zloglasna Milja usmerjala klavca Simo Dubajića.

Že kapitalizem je položaj žensk v primerjavi s fevdalizmom poslabšal, komunizem ga je pa še dodatno

Kapitalizem je položaj žensk v primerjavi z fevdalnim družbenim redom strahotno poslabšal. Komunizem je to v mnogih primerih nadgradil. Spominjam se, kako sem na potovanju v Sovjetski zvezi z vlaka opazoval žensko, ki je ob progi nosila ključ za zategovanje vijakov, katerega teža je bila najmanj enaka njeni teži. Komunistično dojemanje enakopravnosti! Spominjam se Vide Tomšič, ki je delavkam tekstilne tovarne Novoteks govorila o ženski enakopravnosti, višek je bila kontracepcija, zjutraj pa so se reve vračale iz nočne službe kot pijane. Pa zaradi spola in mladosti ne bi smele delati ne ponoči ne takega dela! Bile so dobesedno omamljene od kemikalij v apreturi. Tipično Ck-jevsko gledanje na žensko problematiko. Kontracepcija je problem, četudi umiraš zaradi človeka nevrednih delovnih razmer in nedostojne plače.

Komunizem je prav tako izrabil žensko delovno silo za akumulacijo oziroma standard oblastnikov kot angleški industrialci. Tam so njihove ovce žrle kmete, pri nas pa partijci proletarke! Marsikje so se morale celo predajati tovarišem. V Nemčiji so imeli zanje salone proletarske ljubezni. Delavke v Labodu so imele take norme, da še na stranišče niso smele. Njihove pokojnine so tako majhne, da večina potrebuje družbeno pomoč. Šele v tej luči vidimo dodatno veličino Krke, kjer ni lahko, so pa vsaj človeško plačane.

Znane so tudi lepe zgodbe o žrtvovanju obeh staršev za dobro otrok

Problem ženskega dela obstaja. Posebnega izkoriščanja tudi. Še zlasti pa samožtrvovanja. Ob vsakem 8. marcu se spomnim neke Bosanke, snažilke na eni mariborskih fakultet, ki mi je pripovedovala, kako opravlja dve službi, ker hči študira matematiko na neki elitni univerzi v Angliji. Seveda je imela štipendijo, vendar samo od nje kljub skromnosti ni mogla živeti. Druga hči, takrat maturantka, je nameravala po sestrini poti. »Ne vem, kako bomo zmogli?« se je glasno spraševala. Mož je bil zidar, firma je šla v stečaj, on pa je dnevno dobival občasno delo pri zasebnikih. Dvojna mučenica in mučenik! Koliko sta se žrtvovala za družino! Kakšna žrtev za družino in ne nazadnje znanost s strani preproste, neizobražene delavke! Kje ste, borke za delavske pravice? Za pravice tistih navadnih, preprostih, v trpljenju, pomanjkanju in strahotnem samožrtvovanju osamljenih žensk? Ali res veste, kaj so ženski problemi: fitnes, torbice za tisoče evrov …, kreme proti gubam in znakom staranja iz nerojenih otrok?

Mediji naj bi ob 8. marcu izpostavili zdravstvene delavke, s tovarišicami so ga le osmešili

Letošnji 8. marec je bil čudovita priložnost, da bi izpostavili osebje v domovih za ostarele, bolnišnicah, patronažne sestre, ki so delali čudeže. Družine so jim razpadale, one pa so se borile kot levinje za naše preživetje. In to v razmerah, ko ni nihče poznal poteka bolezni, potreb bolnika, trpljenja …, samo izgorevale so.

Sedaj pa imajo glavno besedo one, ki so sploh zanikale obstoj pandemije in s tem omalovaževale v preteklosti težko videno garanje tovarišic. Mimogrede, sedaj se cepijo mimo vrste in med prvimi. Velenje ni izjema. Tam je Združena lista pocepljena. Kajne, tovarišica Fajon? Dokler bomo imeli take in podobne v slovenski politiki, bo 8. marec še kako potreben. Problem je, da ga zlorabljajo in smešijo, ženska četa revolucionark na RTVS pa jim drži lestev.