Poplava nenadnega zanimanja zahodnoevropskega tiska za Slovenijo že zdavnaj ni več novica. Kljub temu se je prejšnji teden neki moj prijatelj, ki resda ne mara preveč našega ministrskega predsednika, prav po otroško razveselil, da se je številčni druščini “zaskrbljenih Evropejcev” pridružil Paul Lendvai.
Očak Paul Lendvai in njegove zasluge
Paul Lendvai res ni kdorkoli. Za mojega prijatelja, ki je kakšno desetletje starejši od mene, je imel ta danes dvaindevetdesetletni očak status preroka, ko se je ob večerih pojavil na avstrijski televiziji s svojimi pronicljivimi komentarji o srednji in vzhodni Evropi. Pojem je bil še zame, že zato, ker je nastopal na “ORF”, pa tudi zato, ker sta babica in prababica vedno rekli “aha, zdaj bo Lendvai”.
In ta Paul Lendvai, ki je v zadnjih letih najbolj zaslovel s svojim seciranjem fenomena Viktorja Orbana (pred nedavnim je njegova biografija madžarskega premierja izšla v slovenščini), se je torej vpel v pestri čilim mož in žena, ki vijejo roke spričo domnevnega slovenskega drsenja naravnost v diktaturo.
Bombastičen naslov, potem pa …
Janezu Janši je možakar namenil kolumno v enem vodilnih avstrijskih dnevnikov Der Standard. Časnik se je nedavno že ukvarjal s slovenskimi razmerami in je tradicionalno bližji socialdemokratom. Kar v tem primeru ni pomembno, saj so podobne zapise objavili tudi že liberalni in konservativni mediji v zahodni Evropi.
Naslov kolumne je, priznam, bombastičen in zlahka si predstavljam, kako so se mojemu prijatelju zasvetile oči. Paul Lendvai oznanja, da je Slovenija na poti k orbanizaciji. V podobnem slogu nadaljuje v podnaslovu, kjer slovenskemu premierju pripisuje načrt, po katerem naj bi v Sloveniji državne medije in kulturne ustanove “očistili levih sil”.
Toda nekoliko bolj krvoločni bralec, ki bi si zaželel plastičnih opisov tega napovedovanega “masakra” in “čistk”, je ostal razočaran. V kolumni sami je sočnega mesa bore malo. Nekoliko zlobno bi se človeku celo zazdelo, da je v Avstriji živeči madžarski očak osrednji prostor namenil ohranjanju spomina na svoja slavna dela. Glede na grozeče začetne akorde namreč s presenetljivim navdušenjem poroča o svojem zadnjem daljšem srečanju z Janezom Janšo leta 2015. In ne pozabi izpostaviti, da se mu je takratni vodja slovenske opozicije za njegov angažma za slovensko osamosvojitev zahvalil s svojima knjigama, v kateri je vpisal posvetili.
Osnovnošolska napaka
Paul Lendvai v kolumni seveda mobilizira svoje znanje o razmerah v nekdanji Jugoslaviji. Vendar ga v očitni želji, da bi prikazal velikanski razkorak med “pridno in vzorno” Slovenijo nekoč in med Janševo Slovenijo danes, močno zanese. Našo državo namreč laskavo razglasi za prvo nekdanjo komunistično državo, ki je vstopila v EU in Nato. Kar se tiče Nata, gre za napako, ki jo lahko štejemo za osnovnošolsko. Pred Slovenijo je v Severnoatlantsko zavezništvo vstopila četica drugih držav iz nekdanjega sovjetskega planetarnega sistema. Ravno tako v EU Slovenija ni vstopila sama, marveč še s sedmimi drugimi tovarišicami iz nekdanjega vzhodnega bloka. Dobro, morda je Lendvai hotel napisati, da je bila v EU in Natu kot prva nekdanja jugoslovanska republika, čeprav ni videti.
Ob neuspešnem prvem slovenskem vstopanju v Nato leta Gospodovega 1997 pa bi se bilo zdaj koristno spomniti posmeha, ki ga je bila takratna Ura evropske resnice slovenskih intelektualcev deležna pri marsikom, ki danes na ves glas kriči, da se mora Slovenija vrniti “v jedro Evrope”.
Paul Lendvai je pozabil na bistvo
A vrnimo se raje k madžarskemu očaku. Nekoliko je v nadaljevanju (namenoma?) nejasno njegovo razmišljanje o Janši kot osrednji slovenski politični osebnosti v zadnjih petindvajsetih letih. Seveda se je moč strinjati, da je slovenski predsednik vlade najizrazitejša in hkrati najbolj kontroverzna figura na domačem političnem parketu. A nepoučeni avstrijski in zahodnoevropski bralec bo Lendvaijevo navedbo hkrati bral, kot da je isti mož že petindvajset let na oblasti, kar ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Bi pa bilo nedvomno dovolj za nastanek mračne freske popolnoma “orbanizirane” Slovenije v bralčevih predstavah.
Celo ob tako zavajajoči opredelitvi je edini močnejši “argument” avstrijskega Madžara, ki naj bi dokazoval to “orbanizacijo”, dejstvo, da je Janša Orbanov prijatelj. Vrhu tega slovenskega premierja avstrijskim bralcem naslika kot nekakšnega paranoika, ki povsod vidi na delu stare komunistične strukture, in se čudi, kako da mu kljub temu še vedno sledi četrtina volilnega telesa.
Če tega ne razume Lendvai …
Mogoče na omenjeni način novinarski velikan iz neposredne soseščine razkrije bistvo problema. Kajti če veteran, ki je v Avstrijo pobegnil po sovjetskem zatrtju madžarske vstaje leta 1956, ne more dojeti, da je lahko pomanjkljiva razgradnja povojnega enoumja v Sloveniji (in še kje) še vedno ena ključnih ovir za zdrav razvoj, potem je takšno razumevanje docela jalovo pričakovati od mlajših in od Slovenije in srednje Evrope bolj odmaknjenih opazovalcev. In res nas ne sme presenetiti, če kdo med njimi lastno (nehoteno) obrambo monopolov in družbenega neravnovesja v Sloveniji razume kot prispevek k večji demokratičnosti naše podalpske republike.