Duhovita modrost Winstona Churchilla pravi, da je najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem. “Povprečni volivec” v tej izjavi predstavlja projekcijo vseh negativnih občutij, ki se porodijo ob misli na »človeka-masa«, ki mu konformizem, čredni nagon ter duhovna omejenost ne omogočajo kritičnega razumevanja političnega dogajanja.
Rad bi se ustavil pri prvem stavku današnjega evangeljskega odlomka: »Ko je na soboto šel v hišo nekega prvaka med farizeji na obed, so ga ti opazovali.« V meni odmeva predvsem zadnji del stavka: »so … Beri dalje
Za razliko od ljudi, ki v konfliktnih situacijah naredijo eno skrajnost, tako da od drugih zahtevajo, da jim znova in znova zadovoljujejo in izpolnjujejo vsako njihovo željo, obstajajo tudi ljudje druge skrajnosti, ki se ob vsakem konfliktu umaknejo in popuščajo drugi strani. Družbeno okolje prve skrajneže doživlja kot »okorneže« in »težake«, druge pa kot »zelo fine, prijetne« in »izjemno ljubeznive« ljudi.
Pred skoraj desetimi leti je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu knjiga avstrijskega publicista Heinza Nuβbaumerja, Menih v meni. Avtor je bil med drugim tudi deset let predstavnik za stike z javnostjo dveh avstrijskih zveznih … Beri dalje
Zadnji tedni morajo biti za LGBT aktiviste precej mučni. Najprej jim je pošteno zaušnico dal papež Frančišek, ko je v Krakovu vnovič ogorčeno izpostavil ideološko kolonizacijo, ki se dogaja znotraj tolikih učnih načrtov: t.j. sistematično zavajanje otrok, da si lahko poljubno izberejo svoj spol. Drugi »knockout« pa sta jim ta ponedeljek povzročila še dva strokovnjaka za duševno zdravje.
Po ponedeljkovem umoru zdravnika in policista v izolski bolnišnici sem premišljevala o tem, kaj lahko družba in politika naredi, da bi stopnjo nasilja spravila na ničelno točko. Trenutno se premier in zdravstvena ministrica pogovarjata o … Beri dalje
Gregor Strniša je bil gimnazijec, ko so ga zaprli. Tovariši so aretirali tudi njegovega očeta in mamo. Dolgo je iskal besede, ki bi izrazile njegove stiske, in nazadnje upajoče povedal, da smo mogoče poimenovali stvari z njihovimi imeni… tisti, ki pridejo za nami, bodo laže razumeli. Kdo bi vedel. Mogoče pa tudi ne. A to nas, ki smo prišli za njimi, ne odvezuje dolžnosti, da vsaj poskušamo.
V totalitarnih režimih ima oblast možnost totalno zavoziti in pognati narod v katastrofo. To se je zgodilo Nemcem pod Hitlerjem, skoraj se je zgodilo Rusom pod Stalinom, dokončno pa so šle stvari v franže pod Gorbačovom. To se je zgodilo v Jugoslaviji. To se zdaj dogaja v Venezueli. Zvesti privrženci lokalnih Flaggov delajo škodo in v absolutističnih sistemih je škoda absolutna. V demokraciji je drugače.
Ker v Sloveniji ni bilo lustracije, so predstavniki prejšnje oblasti ostali na svojih položajih in krepili omrežja v ozadju ter onemogočali delovanje pravne države. Tudi Rusija je ostro nasprotovala resoluciji, ki obsoja totalitarizme, nasprotovala je vsaki primerjavi komunizma z nacionalsocializmom – in seveda temu, da bi prav 23. avgust postal dan, ki naj bi spominjal na žrtve obeh.
Sem se vprašal, če bi fant v majici s takim napisom dvoril moji hčerki, bi bil pripravljen opozoriti ga na nespodobnost? Ali bi zahteval, da majico sleče? Kako bi pravzaprav reagiral? Bi imel dovolj poguma, da bi mu sploh kaj rekel?
Ekonomijo se v javnem diskurzu obravnava kot vedo o upravljanju z denarjem, ekonomiste pa kot brezčutne in brezbrižne lovce na zaslužek, ki jim neetičnost in zavajanje nista ovira. Se del odgovora na vprašanje o razlogih za takšno stanje skriva v pomanjkanju etike v učnih načrtih študija ekonomije in poslovnih ved? Najbrž da.
Ko ljudje, osebe ali skupine, najdemo točko iskrene povezanosti, srečanja, in je ta dovolj močna, potem nas to povezuje močneje kot nas razlike ločujejo. Povezanost se lahko rodi v medosebnih srečanjih ali pa, ko ljudje skupaj sledimo isti viziji. Le taka različnost bogati, zato se je tako pomembno prizadevati za točke iskrenega srečanja, povezanosti.
Skušnjava ugodja je popolnoma preplavila naše odločitve. Tako ni nič čudnega, da je danes zelo malo norcev, ki si še upajo povedati svoje mnenje in stati za njim. Ni kaj, zelo težko nam je biti … Beri dalje
Na drugega gledamo skozi prizmo koristi, kot na predmet, katerega edini namen je, da služi zadovoljevanju kratkotrajne želje. Kot da je človeška družba postala velik supermarket, v katerem jemljemo druge ljudi, da bi jih izkoristili, in jih nato vračamo z reklamacijo in vzamemo neke druge ljudi. Ta trend, ki obstaja zagotovo pri mladi generaciji, imenujejo narcisoidnost.
Ker je ob kapelici pod Vršičem v ospredju stal tudi zadnji partijski šef v Sloveniji, ki je (v imenu CK KPS prikrito) zatiral demokratično razmišljanje, se sprašujem, ali bi bil zmožen posnemati Vladimirja Putina in se pokloniti vsem žrtvam, še posebno žrtvam komunistične partije na Slovenskem, ter vsem izgnancem in njihovim potomcem po posvetu, kamor so se zatekli pred komunistično čistko?
Nujno je sprejetje realnosti, učenje od uspešnih regij in držav ter iz lastnih neuspehov. Znaten padec Slovenije na lestvicah konkurenčnosti v zadnjem obdobju ni samo posledica ekonomske krize in nekonkurenčnega poslovnega okolja, ampak tudi posledica neustreznega in nekonkurenčnega vodenja podjetij, predvsem tistih v pretežno državni lasti.
Ravno v novozgrajeni socialistični soseski Nowa Huta so ravno delavci naredili ravno tisto, kar niti teoretično, kaj šele praktično, ne bi smeli: na križišču med Marxovo in Majakovskega so postavili osemmetrski leseni križ. Tam, kjer jim je Gomułkova partija najprej obljubila cerkev, nato pa obljubo preklicala. Ateistični paradiž na svojem ozemlju pač ni predvideval verskega znamenja.
Ko je papež zatrdil da se krutost ni končala v Auschwitzu, je prekinil s to selektivno logiko spominjanja, ki trpljenje enih poveličuje, drugih zamolčuje. Še zlasti je to početje krivično, ko z njim utemeljujejo diskriminacijo med živimi. Zaradi šoe ima namreč tisti, ki je v Izraelu jud, podoben status, kakor ga je imel belec v času apartheida v Južni Afriki.
Pogubno za nacionalno zavest je bilo polstoletno pranje možganov, zaradi katerega smo se Slovenci prenehali čutili kot enoten narod. Orwellovska delitev na pozitivne, napredne, revoluciji zavezane zmagovalce in vse ostale, ki so bili prej ali slej deležni statusa ‘neosebe’, je narod usodno razklala. Mnogi počnejo čisto vse, da bi se razklanost naroda poglobila, namesto da bi izginila.
Znova se je pokazalo, da s pravim diktatorjem razumen in kolikor toliko trajen dogovor ni mogoč. Pod dvajsetimi žimnicami in dvajsetimi pernicami lepih gesel bo vedno zrno graha, ki ga bo na koncu prisililo k trajni proizvodnji zunanjih in notranjih sovražnikov s preprostim ciljem podaljševanja lastne oblasti in oblasti lastnega krožka v nedogled.