Sovjetska revolucija je neprenehoma zavračala misel, da bi se lahko nekega dne končala.
François Furet v Minulih iluzijah
Visoko dvignite križ, da ga bom lahko videla skozi plamene.
Ivana Orlanska nekaj trenutkov pred svojo smrtjo na grmadi
Nowa Huta, primestna krakovska četrt ter čudovita zgodba o moči duha nad materijo, o nezadržnem vzniku osebne svobode v okolju jeklenega družbenega inženiringa, in nenazadnje, zgodba o mehki a odločni zmagi Kristusovega križa na ideološko rdečo zvezdo.
O Nowi Huti sem zvedel takoj, ko sem se kot mlad študent filozofije na Lateranski univerzi v Rimu začel družiti s fanti iz gibanja Comunione e Liberazione. Ti Italijani so bili dobri poznavalci poljskih dogajanj. L. 1987 seveda še niso mogli vedeti, da bo Berlinski zid padel že l. 1989, vedeli pa so, kakšen poraz je komunizem že doživel v Nowi Huti. Direkten, strateško simbolen in tam, kjer najbolj boli – v odnosu delavstva do Boga.
Zdaj o Nowi Huti vemo precej več. Vsaka biografija o poljskem papežu piše o tej četrti, o tamkajšnjem dogajanju so posneti filmi, na spletu so dostopne umetniške fotografije Roberta Kosieradzkija iz prvih časov te komunistične naselbine, v strokovni pastoralni literaturi pa se Nowa Huta omenja kot rojstni kraj pojma „nova evangelizacija“.
Nisem mogel, da ne bi šel tja, ko sem se mudil na Svetovnem dnevu mladih (SDM) v Krakovu.
***
Nowa Huta je danes vse prej kot siva socialistična četrt. Stanovanjski bloki so res enolični in robati, tu in tam še obstajajo relikti v obliki znamenitih mlečnih barov (Bar mleczny), nekatere arhitekturne rešitve, kakšni visoki oboki in stebri, so nekoliko smešne, če ne „fašistoidne“ (naj uporabim definicijo Slavoja Žižka za Plečnikovo arhitekturo). Toda v celoti gledano je v Nowi Huti lepše in bolj sveže kot recimo v celjski Novi Vasi. Svoje naredi obilje zelenja. Morda kakšnemu slovenskemu 101% antikomunistu to ne bo šlo v glavo, toda tudi drevesa, ki so jih v Nowi Huti zasadili v času duhomornega socializma, so danes lepo košata in še kako darežljiva s svojo senco.
V Sloveniji se po urbanistični logiki Nowi Huti najbolj približa Kidričevo na Dravskem polju: po kokljsko na sredi velika tovarna aluminija, po piščančje ob njej kockasti bloki pomešani z razredčenim gozdom, ogromna delavska menza kolektivističnih intencij, brez cerkvice v prvotnih načrtih, …
Poleg splošnega ogleda soseske sem tisto sobotno popoldan, ko je večina sdmjevceh romala peš na Campus Misericordiae, imel dva natančna cilja: aleja Braniteljev križa in samostan v naselju Mogiła. Hotel sem videti kraj, kjer so legendarni delavci branili leseni križ; hotel sem videti kraj, kjer je Janez Pavel II. prvič izrekel sintagmo „nova evangelizacija“, ki jo danes marsikdo pojmuje kot program vesoljne Cerkve za XXI. stoletje.
***
Zgodovinar François Furet v Minulih iluzijah (Mladinska knjiga, 1998) na široko piše o začetku konca komunizma. Zanj ni dvoma. Začetek konca seže v l. 1953, ko je umrl rdeči tiran Josip Visarijonovič Džugašvili Stalin, in v februar l. 1956, ko je Nikita Hruščov na XX. kongresu KPSZ prebral znameniti „skrivni referat“, s katerim so komunisti začeli z destalinizacijo Sovjetske zveze in svetovnega komunizma. Teza je naslednja: z destalinizacijo so ruski boljševiki sami kakor natrli hrbtenico komunizmu in usodno poškodovali njegov imunski sistem. Stalin je namreč poosebljal komunizem in ko so rekli, da Stalin ni delal prav, so nehote zapičili prvo lopato za izkop groba za ves vzhodnoevropski komunizem.
V tista leta sežejo prvi odkriti protikomunistični upori vzhodnoevropskih delavcev in intelektualcev. Protagonizem gre trem mestom: Berlin, Varšava in Budimpešta. V vzhodnem Berlinu se l. 1953 dvignejo delavci, rusko-nemška oblast stavko krvavo zatre. V Varšavi smo l. 1956 priča javnim nastopom zoper rdečo diktaturo, a zahvaljujoč se taktičnemu čutu prvega poljskega komunista Władysława Gomułke ne pride do nasilja. Istočasno se sproži madžarska protikomunistična vstaja, toda Budimpešta za razliko od Varšave doživi „bratsko pomoč sovjetskega naroda“ v obliki na budimpeštanske ulice postavljenih ruskih tankov in strojnic, ki prelijejo kri svobodnih ljudi. Komunisti vsega sveta so ruski poseg odobravali. Tudi, z vidika Moskve sicer „disidentski“, Josip Broz Tito se je strinjal z zadušitvijo „kontrarevolucije“ na Ogrskem.
***
To je bil čas, ko tudi Krakov ni miroval. Ravno v bližini jeklarskega mastodonta, ravno v novozgrajeni socialistični soseski Nowa Huta so ravno delavci naredili ravno tisto, kar niti teoretično, kaj šele praktično, ne bi smeli: na križišču med Marxovo in Majakovskega so postavili osemmetrski leseni križ. Tam, kjer jim je Gomułkova partija najprej obljubila cerkev, nato pa obljubo preklicala. Ateistični paradiž na svojem ozemlju pač ni predvideval nobenega verskega znamenja.
27. aprila 1960 dopoldan hoče režim križ podreti in takrat pride do nasilnega obračuna s trmastimi novohutskimi delavci. Obračun se sprevrže v poulično bitko delavstva proti policiji. Možje so z vseh strani vreli na kup v obrambo križa in se golih rok spopadali s posebnimi enotami. Letelo je kamenje, gospodinje so iz blokov na policijo sipale krop. Vmes zagorijo nekateri sedeži lokalnih partijskih celic. Šele ob 23. uri zvečer se specialne enote dokopljejo do križa in odstranijo zadnje branitelje. Nowo Huto zablokira vojska. Komunikacije med uporno četrtjo in svetom so prekinjene.
Poljski mediji vso dogajanje popolnoma zamolčijo. Pravljica o srečnih delavcih se mora nadaljevati.
***
In glej, kdo se v teh časih pojavlja med delavci, ki branijo križ; kdo na prostem ob križu mašuje božične polnočnice; kdo piše režimu uradna protestna pisma?! Nihče drug kot l. 1958 v krakovskega pomožnega škofa posvečen Karol Wojtyła, kasnejši papež.
Po mnogih bitkah Nowa Huta obrani križ in v sedemdesetih na ul. Majakovskega dobi tudi cerkev. Gospodova barka (Arka Pana) ji pravijo. Ni na tistem mestu, kjer se je branil znameniti križ, je pa v isti ulici. L. 1977 jo posveti zdaj že kardinal in glava krakovske cerkve Wojtyła. Ljudje novo cerkev doživljajo z občutki velikega zmagoslavja.
Karol Wojtyła, kot rimski papež, obišče Nowo Huto l. 1979. Toda režim mu ne dovoli obiska Gospodove barke. Med mašo na travniku v Mogiłi (kakšna dva kilometra jugovzhodno od Nowe Hute) papež izgovori te besede:
Ni mogoče ločiti križa od človekovega dela. Ni mogoče ločiti Kristusa od človekovega dela. To je bilo potrjeno v Nowi Huti. In to je začetek nove evangelizacije.
***
V osemdesetih je Nowa Huta poleg Gdanska največji protagonist delavskih nemirov in protikomunističnega odpora pod okriljem mitičnega sindikata Solidarność, ki ga vodi mitični električar Lech Wałęsa. Zlom komunizma, ki je ob tukajšnjem križu bil usodno simbolen, v osemdesetih dobiva obliko konkretnih političnih sprememb.
Po padcu tragičnega vzhodnoevropskega boljševističnega eksperimenta v Nowi Huti spremenijo imena ulic in trgov. Ogromni Trg Josifa Stalina dobi ime, ki je za živce parat vsem levičarjem po svetu – Trg Ronalda Reagana; aleja Majakovskega pa je preimenovana v Braniteljev križa (Obrońców Krzyża).
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
