Starejši se še dobro spominjamo časov, ko so lakaji komunistične elite ob nedeljah in cerkvenih praznikih stali pred slovenskimi cerkvami in gledali prihajajoče vernike, če morda ni med njimi tudi kdo izmed njihovih članov. Poleg tega so morali, po nalogu nadrejenih, vstopiti v cerkev in izza vrat prisluhniti mašnikovi pridigi. Ker jim je bila, zaradi vere v komunizem, vsaka mašnikova beseda o Bogu in veri sovražna, in ker so bili naučeni, da je vera opij za ljudstvo, so si na podlagi izrečenih besed pridigarja, ustvarili lastno pridigo in jo priredili tako, da je bila njihovim šefom všeč. In pridigarjeve besede so s primesmi lakajev postale sovražne do komunistične oblasti. Preganjanje duhovnikov in vernikov je bil v tistih časih pravi ritual UDBE in njihovih pomočnikov.
Tendenciozna in napihnjena sporočila so bila za partijsko elito dovolj za represijo nad slovenskimi duhovniki. Zakaj slovenskimi? Slovenska komunistična oblast je bila s svojimi represivnimi organi neusmiljena. Medtem ko so bili beograjski oziroma srbski komunisti do vernikov in cerkve ter redovnih skupnosti veliko bolj tolerantni.
V Sloveniji je bilo za pregon in obsodbo, dovolj poročilo ovaduha, in to brez materialnih dokazov. Celo v času, ko so v Srbiji z odprtimi rokami sprejemali iz Slovenije pregnane redovnice in redovnike, so jih v Sloveniji pa še vedno šikanirali in zapirali. Številne duhovnike so obsojali na dolgoletne zaporne kazni s prisilnim delom. Ni bilo malo tistih, ki so zaradi krutega mučenja za vedno utihnili in se iz zaporov nikoli niso vrnili.
Krivične obsodbe in umori slovenskih duhovnikov ter drugih zločinov nad slovenskim narodom po drugi svetovni vojni, še danes obremenjuje slovensko politiko, ki še vedno niha med zločinom in resnico. Nasledniki komunistične partije Slovenije, kamor spadata Zveza združenj borcev NOB (ZZB NOB ) in stranka Slovenskih demokratov (SD), ne zmoreta ali se ne smeta opravičiti za storjene zločine njihovih predhodnikov.
Nasprotno. Združenje za vrednote NOB se, brez sramu, celo spreneveda in govori o takratnih vrednotah. In to navkljub temu, da iz slovenskih rudnikov, brezen in gozdov »štrlijo« kosti neslutenih zločinov. Kot v posmeh ustanavlja celo svoj podmladek, ki bi še naprej prekrival grobišča in sledi komunistične revolucije na slovenskih tleh.
Zakaj pišem o že toliko krat napisanem? Zato ker je bil v Sloveniji konec meseca julija na obisku predsednik današnje Ruske federacije Vladimir Putin. Človek, ki je bil nekdanji Sovjetski zvezi član zloglasne državne varnosti KGB. Danes pa predsednik Ruske federacije. V Slovenijo se je prišel pokloniti ruskim ujetnikom, ki jih je pri gradnji ceste čez vršiški prelaz pred sto leti zasul snežni plaz. V spomin na ta dogodek so preživeli postavili kapelico in grobnico, kjer so zakopani njihovi posmrtni ostanki. Po položitvi venca, se je Vladimir Putin pokrižal in se z minuta molka poklonil vsem žrtvam, ki so pokopane tik ob kapelici. Ne! Ne mislim, da je predsednik Vladimir Putin postal globoko veren mož. Pokazal je le, da sme in zmore, česar številni slovenski komunisti, tudi po 25-ih letih demokracije tega ne zmorejo.
Slovenija letos praznuje 25. let samostojnosti in 26. let, odkar je predsednik Komunistične partije Slovenije Milan Kučan »zamrznil« partijsko knjižico.
Če ob tej misli sodim predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina, je (zagotovo) svojo partijsko knjižico sežgal. Zato se danes ne boji in ne sramuje stopiti v katerokoli cerkev. Kot tudi ne pred nekdanje tovariše, kot je to storil pod Vršičem in se s spoštovanjem do pokojnih pokloniti s krščanskim križem.
Kakšno sporočilo je ob tem dal našim politikom, ne vemo. Kot tudi ne vemo, če so se ob tej njegovi gesti ti kaj zamislili!
Ker je ob kapelici pod Vršičem v ospredju stal tudi zadnji partijski šef v Sloveniji, ki je (v imenu CK KPS prikrito) zatiral demokratično razmišljanje, se sprašujem, ali bi bil zmožen posnemati Vladimirja Putina in se pokloniti vsem žrtvam, še posebno žrtvam komunistične partije na Slovenskem, ter vsem izgnancem in njihovim potomcem po posvetu, kamor so se zatekli pred komunistično čistko?
Ali nam Milan Kučan tudi za prihodnje čase tiho sporoča, da je v Sloveniji komunistična ideologija zasidrana bolj, kot v veliki Ruski federaciji? Če tudi je le ta nastala prav tam in so jo k nam prinesli slovenski komunisti, katerih spomeniki in napisi še danes krasijo številne trge, ulice in celo državne kabinete nekaterih častilcev krvave preteklosti. Hvala Bogu, da je vse to, čeprav še danes skeli, že zgodovina.
Resnica pa je samo ena in ni globine iz katere ne bi privrela na plan. Ona ni obremenjena s časom, ki si ga je postavil človek samemu sebi. Je Večna in prodre skozi vse zidove. Tudi do najbolj trdih src, če jih prej ne iztrga smrt.
Naj le resnica zruši zidove, ki nas še vedno tiščijo in delijo. Pri tem naj jim pomaga naša Božja Mati Marija, da odprejo srca resnici in ji dajo prosto pot.