Menihi in njihovi ferrariji

Foto: Janez Mihovec.
Foto: Janez Mihovec.

Pred skoraj desetimi leti je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu knjiga avstrijskega publicista Heinza Nuβbaumerja, Menih v meni. Avtor je bil med drugim tudi deset let predstavnik za stike z javnostjo dveh avstrijskih zveznih predsednikov. Zaradi intenzivnega ritma življenja in predvsem zato, da bi se odmaknil od nenehnega komunikacijskega prepiha, kateremu je bil izpostavljen kot PR avstrijske vlade, se je začel zatekati v samostan na goro Atos. Najprej zaradi radovednosti, potem zaradi bega v mir in samoto – zunanjo in notranjo –, na koncu zaradi hrepenenja po „drugačnem svetu“, v katerem je našel neprecenljiv zaklad življenjskih izkušenj za spoprijemanje z realnostjo vsakdanjega življenja. V knjigi so objavljena avtorjeva razmišljanja o modrosti, smrti, zlu, skupnosti, tišini, molitvi, sedanjosti … Brez pompoznosti, a z veliko iskrenostjo zapisane misli, ki so se mu porodile med bivanjem na gori.

Poletje je čas tudi za lahkotnejše branje. Že pred nekaj leti mi je prijateljica podarila knjigo Robina S. Sharma, Menih, ki je prodal svojega ferrarija, rekoč: „To moraš prebrati!“ Knjiga je vsa ta leta ležala na polici, no, to poletje pa sem jo vzel s seboj na morje. Lotil sem se je na plaži – očitno za plažno branje, kot je na Časniku pred nekaj dnevi zapisal Žiga Turk. Po prebranih 30 straneh sem jo odložil – preprosto me ni pritegnila. Zgodba poskuša biti nabita z življenjskimi nauki v slogu Coehla, toda za moj okus je veliko manj sočna, sporočilna in (mestoma zelo) preveč enoplastna. A knjigo sem čez dva dneva spet vzel v roke: odločil sem se, da jo bom prebral do konca – ne zaradi njene notranje privlačnosti, s katero bi me pritegnila, ampak zato, da bi ugotovil – če mi bo dano – zakaj je (postala) bestseller.

Princip knjige Robina S. Sharma je v jedru podoben kot v knjigi Menih v meni, samo da nastopa tokrat v glavni vlogi nadvse uspešen in bogat odvetnik Julijan, ki potem, ko je v svojem poklicu že dosegel vso slavo in prestiž in ko ga je na višku njegove moči pokosil infarkt, proda svojega ferrarija – zunanji simbol njegove notranje spremembe – in odide pod Himalajsko gorovje iskat skrivnostno skupnost menihov, o kateri se je sicer govorilo, da obstaja, a za katero ni nihče točno vedel, kje je. Najde jo – v tem delu se mi je zdela pripoved res pretirano „preprosta“ – in v treh tednih izpije od menihov vso modrost sveta in življenja. Da, trije tedni za temeljna spoznanja in trajne življenjske spremembe!

V knjigi je nanizanih veliko zanimivih misli: o življenju, smislu, tegobah in nelogičnostih sodobnega časa, o strahu, vrlinah, korakih za doseganje zastavljenih ciljev, o samoti, meditaciji, prehrani, (samo)disciplini, trpljenju … Številne izmed njih bi preprosto podpisal. A bolj kot posamezne misli so zame zanimiva nekatera druga dejstva. Zakaj knjiga, ki konec koncev – po mojem mnenju – ne pove ničesar novega, ampak samo povzema in v neki (navidezno) nov sistem zloži modrosti, ki so stare kot človeštvo, postane prodajna uspešnica? Kaj je v njej, da tako pritegne sodobne ljudi, da jo množično kupujejo in iz nje naredijo – bestseller? Odgovorov je verjetno več, nanizal pa bom samo nekaj utrinkov, ki povedo marsikaj o eksistencialni prikrajšanosti sodobnega človeka.

Skrivnostnost

Celotna pripoved temelji na izkušnji „magičnega srečanja z modreci Šivane“. Štiri ključne besede, ki dajo zgodbi po eni strani pridih eliksirja modrosti in po drugi verodostojnost: magičnost, srečanje, modreci, Šivana.

Ljudje v sodobnem svetu zagotovo izgubljamo občutek za skrivnostno, kajti paradigma današnjega življenja je, da mora biti vse razkrito, vidno, prikazano, dokazano, utemeljeno, pojasnjeno. V jedru besede „skrivnosten“ je beseda „skrit“. Zelo banalno, a hkrati kruto resnično dejstvo sodobnega življenja je: kot po pravilu vse tisto, kar bi želeli, da bi ostalo „skri(vnos)t(n)o“, navadno zabeležijo kamere in pametni telefoni, in potem se vse, kar „počnemo na skritem“, dobesedno „pri belem dnevu oznanja na stolpih“ družbenih omrežij in elektronskih medijev … Toda po drugi strani prav skrivnostnost sodobnega človeka neskončno privlači.

Skupnost

Bogati odvetnik je prejel srž življenjskih modrosti in naukov v skupnosti menihov. Skupnost je življenjske nauke negovala, razvijala, živela po njih mnogo stoletij, zato ima to učenje vnaprejšnjo verodostojnost, preprosto je vredno zaupanja: nakov ni potrebno preverjati; bog ne daj, da bi človek o njih dvomil.

Danes smo pred paradoksom: sodobni človek, ki v nekaterih stvareh do onemoglosti prisega na razum in individualizem, pri drugih z neverjetno lahkoto veruje v (sodobne) dogme. Še več: kljub bolestni zaverovanosti v individualizem in kljub nemoči, da bi vzpostavil in predvsem ohranil skupnost, je le-ta za sodobnega človeka še vedno nekaj, kar mu zbuja občutke varnosti in zaupanja. Skupnost je mati, mati je dom, doma je lahko človek – tudi, če je po svojem filozofskem prepričanju, eksistencialnem občutju ali pragmatičnem lagodju vsakdanjega življenja še tak individualist – resnično to, kar čuti, da mora biti ali da bi lahko bil. Z drugimi besedami, individualnost se v resnici lahko v polnosti razvije samo znotraj skupnosti.

Vrednote

Knjiga ponuja kup naukov – bolje: receptov –, kako živeti, kako ravnati, kako ohranjati samodisciplino, kako so pomembni molitev, tišina, preprostost, vztrajnost na poti do doseganja ciljev … Govori o stvareh, ki so ljudem, ki so iz knjige naredili bestseller, očitno nove, nekaj, za kar še niso slišali ali pa so (mogoče nekoč že) slišali, a so v vrtincih življenja na to pozabili. Vsi ti bolj ali manj preprosti nauki temeljijo na vrednotah, teh istih vrednotah, na katerih je pravzaprav že stoletja utemeljena zahodna krščanska civilizacija. Toda te vrednote je težko prepoznati v humusu, iz katerega smo zrastli (in rastemo?), a če so predstavljene v drugačni preobleki, jih brez težav sprejmemo. Vrednota je nekaj, kar ima vrednost, nekaj, kar je vredno samo po sebi. Vrednote so kompas, luč, ki privlači, čeprav jim v sodobnem času ljudje (več) ne sledimo.

Poslanstvo

Odvetnik Julijan večkrat omeni, kako so mu menihi poudarili, da nauki, ki jih je prejel, niso samo zanj, ampak da mora o njih govoriti tudi drugim, da je zdaj to njegovo poslanstvo. In on se tega resno loti – vse, kar je prejel v skupnosti, izvemo pravzaprav iz njegovega pripovedovanja prijatelju Johnu. Vse mu pove v eni noči. Tudi njemu večkrat omeni, da ta nauk ni samo zanj, ampak da ga mora tudi on širiti. Ko dandanes ljudi kaj prepriča, jim tega ni težko „oznanjati“ naprej. Saj poznamo nekatere, ki z veliko vnemo spodbujajo sodobnike, naj se odločijo za zdravo prehrano, zdrav življenjski slog ali preprosto za kakšno serijo „najboljših“ izdelkov, ki se prodajajo v sistemih mrežnega marketinga …

Skrivnostnost. Skupnost. Vrednote. Poslanstvo. Kot da bi imele vse te štiri resničnosti vonj po izgubljenem raju …
Knjigi govorita sicer o dveh uspešnih moških, ki pa sta v marsičem prototip slehernikov sodobnega časa. Ob teh štirih besedah – bolje, resničnostih –, ki so vogelni kamni našega življenja, se odpira veliko razmislekov: o naši družbeni stvarnosti, o naši cerkveni stvarnosti, o naši družinski stvarnosti, o naši identiteti. Resničnosti, ki so nam od nekod še znane, resničnosti, ki so še med nami, a ki jih ne znamo občutiti, izraziti, posredovati. Ko nam jih kdo približa na drugačen način, okleščene tradicije, krščanstva, narodove izkušnje, zazvenijo kot pravo razodetje.
Za tak razmislek (in potem delovanje) je nujno potrebna tišina, kajti v tišini imamo priložnost, da se izostri pogled na „čisto običajno norost“ našega vsakdanjega življenja, kot pravi Heinz Nuβbaumer.