Jože Pečnik, človek z velikim srcem za begunce pred vojno v Bosni

Sledi korakov: Jože Pečnik, nekdanji bobnar skupin Mladi upi in Orleki. Jože Pečnik je v svojem življenju zapustil ogromno sledi. Kot glasbenik, kot priden delavec, še največ pa kot Človek z veliko začetnico.

Jožetu v otroških letih ni bilo z rožicami postlano. Pri komaj treh letih je po hudi bolezni izgubil mamo, za nekaj let pa je izgubil tudi vse sledi o precej starejši polsestri. Njegov oče, ki je odraščal v revni in številni družini, se je tudi sam star komaj pet let soočil s smrtjo svojega očeta. Imel je tudi veliko zdravstvenih težav, zato se nikoli ni naučil brati in pisati. Kljub temu in slabo plačani službi v trboveljskem komunalnem podjetju, kjer so mu zaupali le najbolj težavna dela, je sinu Jožetu tudi po smrti žene nudil spodobno otroštvo. Jože je še danes na očeta, čeravno se ga je v otroških letih sramoval, ko so ga sošolci zbadali, da oče pometa ceste, nadvse ponosen. Z očetom sta si kakšen dodaten dinar ali vsaj prigrizek prislužila tako, da sta kmetom pomagala pri različnih opravilih. Oče pa je bil vendarle tisti, ki mu je kljub pomanjkanju, v katerem sta živela, omogočil ukvarjanje z glasbo, šolanje in ga usmeril v pošteno življenje.

„Najbolj lepo je bilo, ko sem očetu prebiral pravljice, ob katerih se je pogosto zjokal,” se spominja Jože, ki ga prijatelji kličejo Joco. Na pragu najstniških let je postal bobnar legendarne skupine Mladi upi, ki so s pesmijo Naš ata, ki govori o očetih rudarjih, zmagali na enem izmed slovenskih festivalov. Po razpadu skupine se je preizkusil še v nekaterih drugih skupinah in po odsluženem vojaškem roku v Prištini še v eni legendarni skupini Orlek. Poleg igranja na bobne je imel pomembno vlogo tudi pri spotih, ki so jih Orleki veliko posneli. V tistem času, ko je bil aktiven pri Orlekih, si je z ženo Emiro ustvaril družina, se došolal vse tja do diplomiranega ekonomista. V času vojne v Bosni je v svojem majhnem stanovanju skrbel za mnoge sorodnike po ženini strani. Kot ednini zaposleni v družini (žena takrat ni imela zaposlitve) je skrbel za begunce iz Bosne, ki so v svoji domovini čez noč ostali brez vsega in so našli zatočišče pri Emiri in Jožetu.

Kot že tolikokrat poprej, je tudi v tej kruti zgodbi imel tisto, kar mnogi nimajo – veliko srce. Tako kot ga ima njegova Emira. To se je pokazalo znova, ko je ob zaprtju trboveljske cementarne, kjer je bil dolga leta zaposlen, ostal brez zaposlitve, a z mnogimi dolgovi novozgrajene hiše blizu Brežic. Kar nekaj mesecev je iskal delo. Na koncu ga je po 150 poslanih prošenj vendarle našel. Zdaj kljub temu, da je ekonomist, dela v eni izmed tovarn kot proizvodni delavec na tri izmene. Ko se je pred meseci ob srečanju z Abrahamom, ko so ga z obiskom presenetili Orleki, usedel za bobne, smo se lahko vsi prepričali, da mojster ostane mojster.

Vir: boredpanda.com

Ali lahko homoseksualci pridejo v nebesa?

Pred časom smo lahko v spletnem časopisu Catholic Exchange prebrali prispevek o katoliškem duhovniku Michaelu Rodriguezu z El Pasa, ki je v kolumni z naslovom “Vsak katoličan mora nasprotovati določenim stvarem” postavil tezo, da ima … Beri dalje

Andrej M. Poznič: Ateizem je vera

Slovenija je že od leta 1945 v rokah strupenega in zlohotnega ateizma. Ateizacija javnega življenja je popolna do te mere, da ateizem sprejemamo ne le kot prevladujočo verovanje, temveč kot določujočo misel. Že skoraj 70 let sistematično izganjajo krščanstvo iz naše narodne zavesti, naše kulture in navad. Zadnji primer je izgon Cankarjeva Očenaša hlapca Jerneja iz parlamenta, a stvar se ne konča tu. Vsak vernik, posebno laiki v javnih službah, hitro postanejo tarče diskriminacije in preganjanja, če na kateremkoli področju postanejo vodilni. Večini je pot na vodstvena mesta tako ali tako zaprta!
Ker ateizem sloni na izvorni negaciji, nikakor ne more ustvariti pozitivnega odnosa. Ne med ljudmi, ne do stvari ni sposoben vzpostaviti spoštljivega in potrjujočega odnosa. Ateisti se ne družijo v skupnosti (cerkve), temveč kvečjemu v društva/lobije s katerimi potem vplivajo na javno življenje, vedno v smislu izvorne antipatije.

Vere si ne moremo izmišljati sami

Živimo v potrošniški družbi. Tržišče zahteva vedno nove artikle, nove in nove reklame, vedno novo prebujanje človekovih potreb in želja. Utemeljitev: človek si zasluži dobro počutje na telesni, duševni in duhovni ravni. “Pojdi, kamor te … Beri dalje