Če motrimo možne posledice delovanja prihajajoče vlade na slovensko gospodarstvo, se ne moremo ogniti dveh med seboj povezanih področji: upravljanje z državnim premoženjem in privatizacija.
Razdelitev vodilnih mest v tistih velikih gospodarskih družbah in skladih, ki jih obvladuje država, bo za koalicijo 5 ± 1 zahteven zalogaj. Že v odhajajoči vladi je pri delitvi stolčkov v »državnem gospodarstvu« prihajalo do konfliktov, ki pa jih je Cerar razmeroma lahko reševal, saj je bila njegova stranka vsaj trikrat večja od koalicijskih partneric. Koalicijske stranke z izjemo LMŠ in Levice imajo že dobro ugledane in delno tudi kadrovsko zasedene svoje interesne sfere. Pričakujem, da bo prav uveljavljanje kadrovskih apetitov LMŠ dokončno razkrilo ožji krog političnih botrov Marjana Šarca in hkrati sprožilo prve napetosti v koaliciji.
Vsebinske spremembe, ki bi zagotovile bolj učinkovito upravljanje državnega premoženja, ne bo. Prvič zato ne, ker imajo SD, SMC in DeSUS že utrjene položaje v obstoječem sistemu; in drugič, ker za LMŠ, Levico in ZAB bolj učinkovito delovanje družb, kjer ima država pomemben vpliv, ni pomembna tema. To sta tudi razloga, da bo edina privatizacija, ki bo izvedena v času Šarčeve vlade, privatizacija Nove Ljubljanske banke.
Privatizacija Nove Ljubljanske banke
NLB bo v naslednjih dveh letih privatizirana. Ne zato, ker bi koalicija 5 + 1 tako hotela, ampak ker je očitno, da želi Evropska komisija na primeru NLB dosledno uveljaviti evropski pravni red glede državnih pomoči. Če vladi ne bo uspelo privatizirati banke, jo bo prodala Evropska komisija. Tretja možnost, da NLB vrne državno pomoč, ni realna. Seveda bodo privatizaciji vsaj v besedah glasno nasprotovali stranki Levica in SD, a razpada vlade zaradi tega ne bosta tvegali. Konec koncev je grška pandan Levica, stranka Syriza, izpeljala začete in obljubljene privatizacije, čeprav jim je, ko je bila še v opoziciji, glasno nasprotovala.
Sedanji načrt vlade za privatizacijo NLB predvideva take omejitve glede najvišjih deležev, ki jih ima lahko posamezni novi lastnik banke, da bo kupnina za banko zelo nizka. Za slovenske javne finance bi bilo bolje, če se banko proda enemu strateškemu ponudniku. Namreč takemu, ki bi za večinski paket delnic ponudil najvišjo kupnino, nase pa bi prevzel vsaj del prihodnjih tveganj glede tožb hrvaških varčevalcev.
Podobno kot ob nastopu Mira Cerarja so tudi v primeru Marjana Šarca njegovi pogledi na delovanje gospodarstva neznanka. Očitno so se nanj že prilepili »ustrezni« svetovalci. V prvih izjavah po izvolitvi je že blažil nevarnosti za percepcijo stabilnosti slovenskih javnih financ, ki jih predstavljajo koncesije stranki Levica. Dejal je, da bo treba obljube iz koalicijske pogodbe revidirati, če se poslabšajo zunanje okoliščine. Seveda pa je to laže reči kot storiti. Še posebej, če si talec interesnih skupin in njihovih parlamentarnih zastopstev.