Naša »stara« levica se dandanes zdi okostenela, lepo uglajena – v skladu s »političnim bontonom«, »mainstreamovska« ter celo pregrešno neoliberalna. V javnosti daje vtis zmerne, neradikalne, »kravatarske«. Nobenih rdečih zvezd na čepicah, pa majic s Che Guevaro, ali vsaj Titom, pa proletarskih parol, ki jih rohnijo politkomisarji z omejenimi intelektualnimi sposobnostmi, ki svoje »doktorske disertacije« nabirajo v politični šoli v Kumrovcu.
Nobenega smradu po zažganem smodniku in sveži krvi. Nič več tistega prvobitnega krvoločnega nagona po vladanju s pristno surovo močjo. Nič več z motiko po glavi, ko je treba zaropotati. Ostajajo zgolj subtilni bančni, podjetniški in pravni mehanizmi, pa daljinsko manipuliranje javnega mnenja iz varnih medijskih bunkerjev. Celo nekdaj kleni, dandanes pa že odcveteli borci, ki se zdijo vse bolj muzejski in imunizirani na politično dogajanje, »zarenčijo« kvečjemu tedaj, ko jim nekdo »stopi na rep«, tako kot nedavno v tisti sloviti oddaji na nacionalki z Jožetom Možino in Jožetom Dežmanom v glavni vlogi.
Prav zato niti ni tako čudno, da se je na slovenskem političnem obzorju pojavila mlada, vstajniška politična opcija, tedaj še Združena Levica (zveza več levih strank), ki je že prestala svojo valeto (prve parlamentarne volitve) in svojo maturo (druge parlamentarne volitve). Tokrat okrepljena s strani svojega zvestega elektorata stremi k zelo visokim ciljem, ki bistveno presegajo vse tiste, ki jih premore njena ideološka žlahta. Sestavljeno iz romantičnih umetnikov, FDV-jevcev in ostarelih hipijev, jo ženejo visokoleteči ideali.
»Sex and drugs and rock´n´roll«
Naveličana »starcev« spominja na hipijevskega upornika v svojih najbolj telečjih pubertetniških letih, ki je globoko zaverovan v svoj prav, v popolno zgrešenost življenjskih nazorov »ta starih« in v svoj načrt kako spremeniti ta grdi, pokvarjeni svet. Pravzaprav je treba ustvariti novega, kjer se bodo imeli vsi radi, kjer ne bo preklete avtoritete in kjer bo marsikaj dovoljeno, tudi droga. »Sex and drugs and rock´n´roll«. Stranka Levica med drugim namreč stremi k legalizaciji »travce« za »rekreacijo«, k odpravi vseh meja, saj so vsi dobrodošli in »vsi se mamo radi, radi prav zares.«
»Pa še se bomo imeli, radi, radi, radi …« A Levičarji pozabljajo, da med imeti rad vsakogar in ne marati nikogar ni ravno astronomske razlike. Pravzaprav bi tovrstni ljubezni še najbolj ustrezal izraz »Mc Donald´s ljubezen« ali pa »fast love«. Nekaj površinskega, zelo sumljive kakovosti. V slogu latinskoameriških telenovel, ali pa Sulejmana veličastnega.
Vojska je absolutno zlo, zato jo je potrebno še bolj sestradati, predvsem finančno, čeprav je že sedaj podhranjena in bodo naši fantje v službi domovine menda vsak čas oblečeni kot partizani. Tudi izstop iz Nata je le še vprašanje časa. Potrebno je razpisati referendum, ki nas bo po blagoslovu delavskega ljudstva enkrat dokončno in za vselej katapultiral iz te zločinske, kapitalistične, predvsem pa imperialistične organizacije. Kajpak dokaj naivno razmišljanje.
Brez dvoma, težaško nalogo si je zadal ata Marjan. Ne bo zadostovalo samo to, da bo moral poskrbeti za petčlansko družino, in da celotno, že tako težavno situacijo obsedajo še neki napol pokojni duhovi iz ozadja. Tu je še ta mali prekleti najstnik, ki beži od doma in se upira z vsemi štirimi, ko se ga želi podrediti določenim skupnim pravilom igre. Prav zato ga želi družina malce kaznovati. To se je med drugim že zgodilo tako, da je peterica odločitev o imenovanju novega predsednika Državnega zbora Dejana Židana sprejela brez skrajno leve politične opcije.
Resnici na ljubo se neizkušeni ata Marjan, ki je s »starševstvom« prehitel samega sebe oziroma svoje zmožnosti, in sicer tako, da se je iz občinskega veljaka kar čez noč »prelevil« v pomembnega državnika, bolj kot z resnim sestavljanjem nove vlade ukvarja z adolescentnimi motnjami svoje ne več tako male Levice, ki je v zadnjem času zrastla še za nekaj poslanskih stolčkov in je temu primerno tudi glasnejša. Svojo pomembnost med drugim kaže tako, da pusti druge v čakalnici kolikor dolgo je le mogoče, predvsem s svojimi internimi referendumi. Za vsako figo je »partijski« sestanek. Gre za državo znotraj države, ki se programsko v marsičem tako močno razlikuje od preostalih levih strank, da imajo slednje morda več skupnega z ideološko povsem nasprotnim N.Si-jem. Res je sila pomembna. Ego napihnjen kot balon.
Levica ne žanje antipatij zgolj na desnem političnem polu, ampak je vse bolj osamljena tudi na levem. Od nje je namreč vse preveč odvisno: ali bo Šarec izvoljen za mandatarja in Židan za predsednika DZ. Tudi v prihodnje se pri sprejemanju zakonov pričakuje njeno podporo, v skladu z projektnim sodelovanjem med Levico in vladajočo koalicijo, a dejstvo je, da nič od tega ni več gotovo. Ego levih radikalcev je užaljen, čast stranke pa oskrunjena. Odslej bodo pogajanja na levem bloku še težja. Levica se tako iz kukavičjega jajca spreminja v gnilo jajce. Zaudarja daleč naokoli.
Živela Socialistična republika Slovenija!
Smrdi po sivih časih Titovine, čeprav mnogo njenih pogledov v resnici ne ustreza temu, kar je počel t. i. »jugoslovanski Fȕhrer«. Med drugim je namreč pokojni balkanski krvolok v obrambo vlagal ogromne vsote denarja. Jugoslavija je za časa njegovega življenja celo veljala za eno izmed evropskih vojaških velesil, obenem pa je tudi strogo varoval državno mejo in z velikim veseljem sprejemal »ameriške cekine«. No, tudi pripadniki Levice niti niso tako skromni. Tudi njim diši denar, le da gre za evre in ne za dolarje. To je edina površinska razlika, bistvo pa nič kaj preveč socialistično.
Če so še pred vstopom v parlament vzneseno vzklikali »Poslance na minimalce«, so razni »mesečniki« in ostala žlahta kar lepo potihnili okoli tega. Denar je sveta vladar in razneži vsako srce, tudi najbolj zakrknjenih salonskih levičarjev. Pa saj je tudi pokojni Fidel Castro – vzor in ikona premnogih rdečih gorečnežev, z veseljem nosil Adidas trenirko. Kapitalizem se v javnosti glasno in ognjevito prezira, na skrivaj pa se po njem cedijo sline. Dvomim da znameniti kubanski trinog ni nikdar poskusil slastne Coca Cole.
Levica je, res bolj kot prava neokomunistična stranka, nekakšna hipijevska grupacija kaviar socialistov in idealistov, ki pa svoje komunistične oziroma marksistične poglede kaže predvsem skozi čudaško razumevanje uspešnega delovanja gospodarstva. Med drugim se ji namreč zdijo že tako visoke dajatve podjetij še prenizke. Obenem je treba poskrbeti, da se privatizacija velikih državnih podjetij ne izvede ter občutno zvišati socialno podporo.
Manjkajo samo še petletke in ideja o službi za vsakogar. Stoodstotna zaposlenost. Po takšnem scenariju se lahko kar odpovemo zasebnemu podjetništvu. Mnoga podjetja v privatni lasti bi jo popihala v tujino, preostala, še zlasti slovenska, pa bi se otepala vse bolj dušečega objema države mačehe. In naposled bi ostalo le še nekaj velikih državnih konglomeratov odrešenih konkurence. Venezuelski scenarij skratka.
»Z Belcebubom, poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove«
Da bi bila kontroverznost še večja pa se je potrebno ozreti h koreninam stranke Levica. Tudi njen izvor je namreč dokaj sumljive narave, saj je nastala v povezavi z Mirovnim inštitutom, slednji pa je »vzklil« z blagoslovom Soroševe fundacije (Open Society Foundation). Zloglasni madžarsko-ameriški milijarder, ki se uradno ukvarja s številnimi dobrodelnimi dejavnostmi, malce manj uradno pa slovi po svojih sumljivih valutnih poslih in drugih kravjih kupčijah, je potemtakem pokrovitelj naših predragih Levičarjev.
Vse skupaj je še toliko bolj zanimivo zato, ker Levica dosledno zavrača vse kar le malce »smrdi« po neoliberalizmu. Ob tem pridemo do svojevrstnega paradoksa: kapital je posredno pomagal ustvariti stranko, ki se bori proti kapitalu. Če dodamo še sočno primerjavo iz Biblije: ob neki priložnosti so farizeji Jezusu očitali, da z Belcebubom, poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. Jezus vsekakor tega ni počel, pa zato počne Levica. Kapital se bori proti kapitalu. Levica je res pravi klopotec.
Zakaj Levica ne bo nikdar v vladi?
Zato ker bi jo vstop vanjo predvidoma že po nekaj mesecih pokopal. Na strankarski deponiji je pristalo že kar nekaj levičarskih parlamentarnih grupacij, ki so toliko obetale in prodajale svoje prazne obljube za med, zakaj potemtakem ne bi neka hipijevsko-gverilska ustanova, ki ima svoje cilje nekje visoko med oblački? Se še spomnite LDS-a, pa Pozitivne Slovenije, Zaresa in vseh njihovih političnih junakov, samookronanih odrešenikov? Tudi SMC in DeSuS si po zadnjih volitvah še ližeta rane. Vstop v vlado bi pomenil konec veselega ideološkega rajanja. Resnica bi vse preveč bolela.
Dejstvo je, da mora Levica za vsako ceno ohraniti svoje stolčke v parlamentu in s tem enormne poslanske plače, obenem pa je njena naloga še naprej »prodajati bučke« in širiti ideje kulturnega marksizma ter v slovenski populaciji vzdrževati »zdrav« hipijevski duh. Živela marihuana! O posledicah njenega kajenja pa ne bo nihče ničesar rekel, še zlasti ne o izgubi spomina, o moralnem propadanju, o fobijah in o nevarnosti sprožitve shizofrenije. Najlažje je soliti pamet nekje iz varnega zavetja opozicije in uživati vse poslanske ugodnosti, hkrati pa se na široko izogniti vsakršni odgovornosti.
Mesečeva stranka kot ogledalo slovenski družbi
Ob vsem napisanem pa ostaja dejstvo, da Levica brez volje volivcev dandanes verjetno ne bi obstajala. Gre za podporo vrednotam in načinu delovanja, ki se ga obravnavana politična opcija poslužuje, tudi malce avtokratskim prijemom, predvsem stalnim zahtevam ter idejam, kot je tista o ukinitvi pravice do referenduma v določenih primerih. Pri nas imamo stranko, ki obenem ne skriva svoje simpatije do totalitarnega Tita ter pri belem dnevu sanja o »dobrih starih časih«.
Morda pa to krvavo rdeče jajce niti ni tako kukavičje, ampak zgolj nekakšna zrcalna podoba stanja znotraj (dela) slovenske družbe. Da, srečal sem že ljudi v zrelih letih, ki strastno zagovarjajo ideje t. i. demokratičnega socializma in pravijo, da so se v Jugoslaviji počutili bolj svobodno in sproščeno. Skratka, resnična svoboda jim ne ustreza, potrebujejo nekoga, ki le-to malce nadzira in omejuje.
Na pladnju je več kot očiten dokaz, da je demokracija na Slovenskem še zelena, saj se je pričela rojevati šele proti koncu 80. let prejšnjega stoletja. Slovenec ima nekje globoko v kolektivni podzavesti vtisnjen spomin na avtokratske Habsburžane, na centralistično naravnane Karađorđeviće ter na »zlatega« Josipa Broza. Šele zadnja generacija rojakov je odrasla v času, ko se zdi svoboda posameznika nekaj samoumevnega. Vsaj načeloma. Malo se bo še potrebno privajati na nove standarde. To se nanaša predvsem na starejše generacije Titovih pionirčkov.
