Živimo v potrošniški družbi. Tržišče zahteva vedno nove artikle, nove in nove reklame, vedno novo prebujanje človekovih potreb in želja. Utemeljitev: človek si zasluži dobro počutje na telesni, duševni in duhovni ravni. “Pojdi, kamor te srce vleče”. Na vsak način je potrebno uveljaviti pravice, ki temeljijo na čustvih in impulzih. S tem je človek povsem “zvaljan” na potrošnika.
Ta miselnost, ki je zmotna, vključuje tudi prepričanje, da se mora tudi Bog podrediti zahtevam potrošniške ideologije. Cerkev, ki je staromodna, ki je prežeta z raznimi škandali, ki ima zelo nizek družbeni “reiting”, ki se ne prilagaja modnim muham, je tako rekoč izločena izven igre oziroma se je iz igre izločila sama. Nekateri menijo, da duhovniki sodijo v zakristijo. Drugi so bolj širokogrudni in menijo, da je Cerkev še vedno družbenokoristna ustanova. Spet drugi vero izkoriščajo v folklorne namene. Nekateri so Kristusa zožili na enega izmed moralnih učiteljev in gurujev. Nekateri Cerkvi priznavajo celo to, da je kritična vest družbe. Večina pa je do vere in Cerkve indiferentna. Niso niti za niti proti; preprosto, Cerkev jih ne zanima. Zavračajo vsako avtoriteto. Ne zavračajo le rimokatoliške Cerkve, da bi se pridružili Lutru, Islamu ali kakšni drugi nekrščanski religiji. So proti vsaki instituciji, hočejo biti povsem svobodni in nevezani.
Toda pozor! Vsaka stvar ima dve plati. Če živimo v dobi individualizma in zahteve po polni avtonomiji človeka, zakaj se ne bi smeli avtonomno odločiti za pripadnost Cerkvi? Tipičen primer “post-krščanske svetnice” je sv. Mati Terezija. Če se v t. i. “post-moderni” družbi vsak sam odloča, zakaj se ona ne bi smela odločiti, da pobira umirajoče na kalkutskih ulicah? Zakaj se posiljene sirske in iraške ženske ne bi smele odločiti za rojstvo nasilno spočetih otrok, ki sami niso krivi, da so bili spočeti? Zakaj kristjani ne bi smeli v restavraciji pred kosilom na glas moliti?
Kristjani verujemo v edinost Svete Trojice, v odnose. Smo res lahko povsem svobodni, ko smo nevezani in neodvisni? Ali pa je to zgolj lažna svoboda “opranih možganov”, ki je v službi modernega suženjstva egoističnim interesom, potrošništvu in umazanemu profitu redkih posameznikov? Mar ni prava svoboda in samostojnost v tem, da svobodno stopamo v medsebojne odnose in v odnos z Bogom? Nikakor ne gre za to, da bi zatrli svoja čustva, svoj razum, svojo duhovnost in svoje telo.
Nasprotno, da se oklenemo Kristusa, je potrebno razviti svoj razum, moč čustev, vse telesne in duhovne potenciale.
Če je sv. Mati Terezija iz Kalkute pokazala, da je mogoče ravnati v nasprotju z obstoječim stanjem, koliko bolj tako lahko ravna tudi Bog? Jezus se lahko razodeva na različne načine. Kdo smo mi, da bi mu določali meje in ukazovali? Zakaj se ne bi smel učlovečiti? Zakaj se ne bi smel prikazati sv. Marjeti Mariji Alacoque? Marija se je prikazala v Lurdu, kljub ateistični in laicistični ideologiji takratnega časa. Ni se ozirala na politično korektnost in ideologijo framasonskih lož. Vedno znova je naša obveščevalna služba, ki nam že vnaprej, tako kot v Fatimi, sporoča Satanove zvijačne načrte. Še bo na svetu zanimivo!
Potrošniška družba pravzaprav ponuja naveličanost in dolgčas. Njena ideja še zdaleč ni genialna. Genialnost omogoča le različnost; različnost med moškim in žensko, različnost med delovnim tednom in nedeljo, neskončna različnost med Bogom in človekom. T. i. “dolce vita” je pognala v propad že mnoge civilizacije. Morda lahko do neke mere manipuliramo s človekom in z naravo. Kakšno življenje je, če smo nespoštljivi do gozda, ptic, rib in srn? Smo res srečni, če imamo druge za norca? Je to dosežek?
Z Bogom pa ne moremo manipulirati. Boga ne moremo uničiti! Pobožanstvenja ne moremo doseči zgolj s svojimi prizadevanji. Vere si ne moremo izmišljati sami. Potrebno je stopiti pod križ in prisluhniti, sprejeti resnico. Resnica je zanimiva in lepa. Kristus je lep. Prava vera je lepa.
Vir: Novi Glas 2.avgust, stran 10
