Že bežen pogled na skoraj triinštirideset let duhovništva mi razodeva znamenja Božje previdnosti, ki me je v vsakem obdobju življenja postavila na mesto, ki je optimalno ustrezalo stopnji moje človeške zrelosti. V obdobju med dvaintridesetim in sedeminštiridesetim letom starosti mi je bila s strani pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja zaupana pastorala mladih. Leta 2000, ko sem vse manj neposredno razumeval svet mladih, sem bil imenovan za župnika v župniji Ljubljana Moste. Življenje se mi je potem, ko sem prekinil osredotočenost na mlade, popolnoma spremenilo. Kot župnik sem se v popoldanskem času pri verouku srečeval z otroki, ki so sanjarili o kužkih, muckah in medvedkih, otroci višjih razredov pa o modernih tehnologijah. Večerne ure sem en dan v tednu delil z mladimi, drugega z zakonci, tretjega z upokojenci, preostale večere pa z župnijskim pastoralnim svetom, odborom Karitas itd.
Neko ekskurzijo z mladimi iz Most smo zaključili na pici v Šmarju pri Jelšah. Dekleta, ki so se nagnetla pri svojem omizju, so fantom poočitala, da so nadvse dolgočasni, ker se pogovarjajo samo o nogometu. Fantje niso ugovarjali. V njihovem imenu sem dekletom zastavil vprašanje, o čem se pogovarjajo one. Seveda o fantih, so bile iskrene. Po bučnem hihitanju smo mize povezali in se pomešali.
Večeri med zakonci so bili intonirani popolnoma drugače. Pari so pripovedovali o svojih tihih dnevih, o čudnih navadah, s katerimi so drug drugega spravljali ob živce, in seveda o vzgojnih zagatah. Za upokojence je bilo doživljanje, značilno za tri predhodne generacije, preteklost. Bolj domače jim je bilo poslušati kaj takšnega, kar smo brali v prvem berilu, kjer prerok Izaija govori o mladiki, ki bo pognala iz Jesejeve korenike. Tudi sami so se radi pogovarjali o mladikah, ki so po cepljenju pognale na vejah mladih dreves v njihovem sadovnjaku ob hiši, o mladikah, ki so se razrasle v njihovem vinogradu kje na Dolenjskem ali Štajerskem, o prvih nežnih zelenih lističih, ki so naznanjali, da se je krompirjev gomolj prebil skozi zemljo na svetlo in napovedal bogato ozimnico. Vsaka mladika na vrtu je bila za upokojence čudež, večji od velemest, ki so jih v aktivnih letih obiskali v organizaciji svojega sindikata. Sedeti pod pergolo na vrtu v popoldanskem soncu in tiho motriti klitje na gredicah je bilo zanje resničnejše kot kar koli drugega. Preprost mistični stik z zemljo jim je razpiral skrivnostne niti do Stvarnika, ki je vse tako čudovito uredil.
Zlasti ob pogrebih mladih upokojencev, ki so preostanek življenja želeli preživeti v kaki skromni hišici na podeželju in se s svojimi rokami dotikati stvarstva, pa jih prehitela zahrbtna bolezen, sem večkrat pomislil, kaj vse mora človek prestati, da si po desetletnih naporih zastavi najbolj osnovno vprašanje: Kaj je najpomembnejše v življenju? To seveda ni prvo vprašanje za mlade, ki želijo predvsem ugajati, da bi nase pritegnili koga, ki bi jih imel rad in z njimi delil sanje o brezmejni ljubezni; to tudi ni prednostno vprašanje za ljudi srednjih let, ko so na vrhuncu moči in ustvarjalnosti, ker je takrat vse usmerjeno v poglavitni cilj, kako si narediti ime, se uveljaviti in si zagotoviti standard, ki jim bo v ponos.
Ko pa se začne življenje prevešati v drugo polovico, tam nekje po petinštiridesetem letu, in se zdi, da je že vse varno in mehko postlano, se v vse pore vsakdanjika naseli rutina, zakonca si vse manj delita svoj notranji svet, ker ju vse bolj vleče k stvarem, ki so zunaj doma, sama pa imata drug drugemu komaj še kaj povedati. In kar si vse bolj odtujena zakonca najmanj želita, so neobvladljivi otroci. Ne povedo, kam gredo in kdaj se bodo vrnili, jasni so samo v svojih zahtevah. Hočejo denar, svobodo in svoj avto. Mnogo manj pa so dosledni, ko jih starši povprašajo, kako je s študijem, partnersko zvezo, čudaško življenjsko filozofijo ipd.
Vprašanje – Kaj je najpomembnejše v življenju? – dejansko ni rezervirano za tretje življenjsko obdobje, postavljamo si ga tudi prej, le da se v mlajših letih javlja drugače in z manjšo ostrino. Zato so sporočilo o mladiki, ki poganja iz Jesejeve korenike, sposobni zaslutiti tudi mladi; z vsako novo izkušnjo pomen tega oznanila dojemajo širše in globlje.
Za nas, ki nismo Judje, David in njegov oče Jese nista povod za obujanje narodnega spomina na nekdanje slavne čase. Ob Davidu prej pomislimo nase, na svojo moralno nedoslednost in človeško krhkost. V vsem tem smo mu še kako podobni. In če je bilo Davidu zaupano, da lahko kljub vsem svojim slabostim sodeluje pri posredovanju odrešenja, če je bilo njemu dovoljeno, da je z vso svojo nepopolnostjo sodeloval pri vstopu Božjega Sina v minljivi in grešni svet, smemo verjeti, da je takšno poslanstvo zaupano tudi nam. Kajti tako kot odrešenje ni bilo odvisno od Davida in njegovih zaslug, tudi ni odvisno od nas. A če tako kot David svojo vlogo sprejmemo in se ji ne izmikamo kot njegov predhodnik Savel, lahko Mesija tudi iz nas, tako kot iz Davida, naredi nekaj lepega in nas uporabi kot orodje za širjenje Božje slave.
Mnogi mislijo, da je to za človeka ponižujoče. Nočem biti orodje v rokah kogarkoli, se zaklinja moderni človek. Če se nogometaši veselijo povabila v državno reprezentanco, so vsi njihovi napori, poškodbe in odpovedi orodje uveljavitve države, ki jo zastopajo, predvsem pa sredstvo in način za dosego osebnega zadovoljstva in zadoščenja. Toda ni isto biti orodje v človeških ali v Božjih rokah. Kdor zavrne, da bi bil orodje v Božjih rokah, sodelavec odrešenja, ga slej ko prej doleti usoda, da pristane v kolektivni histeriji, denimo kakšne fiktivne svobode, kjer v pogoltnem političnem in kulturnem kolosu vse bolj izgublja sebe in svoje dostojanstvo.
Kaj je lahko več kot to, da smo kot David sodelavci pri posredovanju odrešenja? Enako kot Davidu je tudi nam vse dano po milosti. Davidova veličina ni bila v tem, da je pripadal veliki in slavni kraljevski dinastiji, ampak v sprejetju milosti, ne torej v nečem zunanjem, temveč v nečem izrazito notranjem, v Duhu. Prav s tem pa ima sodobni človek, potopljen v antropocentrizem, v zavest, da je vse odvisno od njega, največ težav. Kako je to videti, sem doživel pred kratkim, ko smo se na nekem srečanju pogovarjali o odpuščanju. Eden od navzočih je navrgel misel, da ga bolj kot Božja logika odpuščanja zanima psihološki proces odpuščanja. Tako danes govori večina ljudi, pa se ne zaveda, da se zaradi tega vse bolj vrti v brezizhodnem krogu. Preboj ni iz nas, kot bi radi videli, iz racionalizacije in ozaveščanja psiholoških procesov, ampak iz tega, kar prihaja iz Jesejeve korenike, seveda ne iz Jesejeve dinastije, pač pa iz Duha, ki je počival nad Davidom. Ta Duh pa ni človeški, ni moj um, ni kak Kantov ali Heglov um, temveč Emanuel, Bog z nami.
Advent je čas, da začnemo to razumevati in iz tega razumevanja sprejemati poslanstvo, ki nam je zaupano. In to je odgovor na prej zastavljeno vprašanje: Kaj je najpomembnejše v življenju? Iz Duha, ki je počival nad Davidom, iz Duha, ki nam je bil dan pri krstu, izvira upanje. Prav upanje, ki povezuje v eno stvarnost vero, ljubezen in vse drugo v našem življenju, je najvažnejše, kar potrebujemo. Obstanemo le, če imamo upanje, šele nato so po pomenu pomembne tudi druge stvari. Ljudje ne razumejo, da upanje brez vere ne obstaja, brez vere je upanje nerazložljivo, kajti samo po Duhu je upanje izlito v naša srca.
Upanje namreč ni pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo ali da bo nekaj bolje, kot je. Upanje je zaupanje v smisel obstoja, upanje je stanje v Svetem Duhu in je drugačno od sreče, ki v svojem bistvu ni nič količinskega. O tem je pokojni dr. Anton Trstenjak napisal knjigo z naslovom Človek in sreča. Celotna knjiga sporoča eno: sreča ni nič količinska, ampak čista kakovost, to pa je seveda lahko samo Bog. Kajti vsaka količina, ki jo na zemlji dosežemo, sproži želje po še več, in to v neskončnost in s tem se v nedogled krepi tudi naša nepotešenost. Zato je treba logiko sreče obrniti v logiko upanja, ki je stanje čiste presežnosti v nas. To je tisti Duh odrešenja, ki je počival nad Davidom in je v začetni stopnji navzoč že sedaj. Volk, ki prebiva z jagnjetom, panter, ki leži s kozličkom, teliček, lev in ovca, ki se pasejo skupaj, vse te podobe niso le napoved eshatološke harmonije, ljubezni in nenasilja, pač pa je ta harmonija stvarnost že sedaj, v dušah vseh, ki se dajo voditi Božjemu Duhu.
