Zakaj naj bi Abraham zapustil svojo deželo, svojo rodovino in šel na Zahod, v deželo, ki je ni poznal? Ali naj bi imela v daljni tujini njegova družina boljše možnosti za življenje, njegovi hlapci in dekle skupaj s svojimi družinami pa boljše pogoje za preživetje? Ali pa Abrahamu sploh ni šlo za iskanje boljših pašnikov in varnejših bivanjskih razmer, marveč za nekaj povsem drugega, recimo duhovnega? A kako naj bi nepismen in neuk nomad svoje eksistencialne potrebe uskladil z duhovnimi, ko pa je bila njegova vera skrajno preprosta in nediferencirana ter zasidrana v politeističnem in dualističnem poganskem izročilu prednikov. Abrahamov dom je bil namreč v Uru, v mezopotamski Kaldeji, blizu sotočja Evfrata in Tigrisa, nedaleč od Perzijskega zaliva. Njegova nova domovina, za katero sploh ni točno vedel, kje je, in kakšna je, pa je bila od te pokrajine oddaljena več kot tisoč kilometrov.
Vsa ta vprašanja so bila za Abrahama zelo zagonetna, ker je bil Božji klic – Pojdi iz svoje dežele – nekaj popolnoma notranjega, težko preverljivega, morda trenuten nejasen preblisk, ali celo posledica kakšnega kratkega stika znotraj sorodstva.
Čisto drugače je, če je klic, naj kdo zapusti domovino in gre v novo deželo, nedvoumen, ker ga je mogoče slišati ali prebrati. Takšno vabilo je lahko sredi 19. stoletja prebralo ali zanj slišalo na tisoče Slovencev. Slovenski duhovnik in misijonar, Franc Pirc (1785–1880), ki je deloval v ZDA v istem obdobju kot Friderik Baraga (1797–1868), je leta 1864 obiskal Kranjsko in Trst. Vedel je, da se v tem času na Slovenskem povečuje interes za izseljevanje v ZDA. V enem od njegovih pisem tistega časa beremo: Potem zmorejo na moje povabilo brez vsake nevarnosti semkaj priti, in pokazal jim bom prav nar boljši zemljo, ki jo bojo zastonj dobili in si na nji lahko napravili nar lepši posestva po 160 oralov. In napravil jim bom kranjsko faro in preskrbel kranjskega duhovna.
Prva priseljenka s Kranjske, leta 1837, je bila Antonija Höffern, sestra misijonarja Friderika Barage, poliglotka. Leta 1855 je k Pircu v ZDA z vso družino iz Podbrezij prišla njegova sestra Apolonija, poročena Noč.
Božji klic Abrahamu, čeprav precej nejasen in njegov smisel zamegljen, je imel več stopenj. Najprej je Bog Abrahama izvlekel na čistino, stotine kilometrov stran od očetovega doma, kjer ni imel več nobene opore v svoji matični religiji, družbi in kulturi. Za Abrahama in vse njegovo številno spremstvo se je v tujini, v Kanaanu, nedaleč od obal Sredozemskega morja, vse spremenilo. Stara praksa gospodarjenja z nomadskim imetjem ter družinski in družbeni običaji so se znašli na preizkušnji. Vse je bilo treba domisliti na novo in se v vsem prilagoditi novim razmeram.
Ker je postala rutina, naslonjena na kulturo in religijo, iz katere je bil izkoreninjen, nefunkcionalna, se je moral Abraham obrniti navznoter. Če je hotel preživeti, je moral v sebi odkriti novo religijsko in kulturno paradigmo. Abraham je bil sicer religiozen, vendar pogan, politeist. Na poti v novo deželo je notranji klic začel odkrivati drugače kot nekdaj, v Uru, v okvirih starega kulturno-religijskega modela.
V Abrahamovi duši, vedno bolj očiščeni nekdanjih miselnih in religijskih vzorcev, se božje ni več javljalo kot naravna sila, ki bi mu govorila skozi ciklične spremembe v naravi, prek živali, dreves, zvezd in naravnih pojavov, marveč je Božji klic prihajal do njega na popolnoma drugačen način, neodvisen od vsega tvarnega v živi in neživi naravi. Božje oziroma presežno Abraham ni več zaznaval kot nagovor naravnih pojavov ali kot znamenja mnogoterih naravnih božanstev in duhov prednikov, temveč vse bolj kot nekaj osebnega. S tem je bila rojena nova kulturna in civilizacijska paradigma.
Z Abrahamom je judovstvo dalo svetu novo in izvirno religijsko formulo. V Abrahamu se je človeštvo na nek način rodilo na novo, kajti prvič v svoji dolgi zgodovini se je človek v Abrahamu izvil iz narave, se dvignil nadnjo, jo motril od zunaj, s perspektive Stvarnika. Abraham po klicu, ki se mu je skrivnostno oglašal, ni bil več samo del kozmosa, kot je bilo to značilno za vse druge religije in kot je še danes značilno za vse azijske religijske modele. Postopoma je izstopal iz objema politeizma, pa tudi iz dualizma boja med dobrim in zlom. V procesu Božjega razodevanja se je vse bolj zavedal, da božanstvo ni v drevesih, živalih in duhovih umrlih in tudi nikjer drugje v naravi, ker ima značaj osebe, ki ga nagovarja s »ti« in pričakuje odgovor »ti-ja«. Še teže je verjetno Abraham premagal na Orientu zelo razširjeni dualizem, prepričanje, da obstajata dve sili, poosebljeno dobro in zlo. Narava sama po sebi nam namreč kaže dva obraza, dobrega in pogubnega; prijetnega, ko se veselimo slastnih sadežev in uživamo ob sončnem zahodu, in strašljivega, ko podivja voda in se strese zemlja. Nedoumljivo božansko, ki ga je Rudolf Otto (1869–1937), luteranski teolog in religiolog, imenoval numinozno, je za človeka hkrati strašno in odbijajoče, čudovito in privlačno: mysterium tremendum et fascinosum.
V klicu, ki ga je Gospod namenil Abrahamu – Pojdi iz svoje dežele; blagoslovil te bom in iz tebe naredil velik narod – se narava več ne oglaša bodisi v politeistični bodisi v dualistični formi. Gospod, ki je nagovarjal Abrahama, se je pozneje razodel tudi Mojzesu in ob tem rekel: Spoznaj torej danes in si vtisni v srce. Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni. Gospod je naš Bog, Gospod je edini.
Abraham je bil tako prvi v zgodovini, ki je v svoji notrini zaznal nagovor enega in edinega Boga, Stvarnika in Očeta. Od tedaj naprej za Abrahama in vse njegove potomce do Davida, Kristusa in nas, ki smo vanj krščeni, narava nima več božanske in mistične razsežnosti. Narava je po Abrahamu razbožanstvena, dana človeku, da jo v skladu z Božjim načrtom uporablja v svoj prid. S tem so bili prvič v zgodovini dani pogoji za znanost. Vso naravo je od tedaj naprej mogoče preučevati. Ko damo delčke narave pod mikroskop, vemo, da ne bomo zagledali nič božansko nedotakljivega. Naravo je dovoljeno preučevati do molekul in atomov, pa tudi naprej, in iskati njene najmanjše delce in njihove lastnosti.
Razlikovanje Stvarnika in stvarstva, ki ga je svetu dalo judovstvo in za njim krščanstvo, je človeku omogočilo nesluten znanstveni in tehnološki napredek. A prav na tej točki se je zgodil prelom z Božjim razodetjem; svet se je razklal na dvoje, najmočneje v razsvetljenstvu. Vse več Abrahamovih potomcev, tudi nekateri poznejši Nobelovi nagrajenci za znanost in umetnost, je demistifikacijo narave razumelo narobe. Zasidrali so se znotraj meja narave in jo razglasili za samozadostno. S tem so zavrgli razodetje, se zadovoljili z bogom filozofov, nazadnje so pozabili še nanj. Stvarnika so sčasoma popolnoma izločili iz svojega civilizacijskega obrazca in ga nehali upoštevati. Tu je svet danes, zato se nahaja v globoki ekološki, družbeni, etični in, globalno gledano, tudi v ekonomski krizi.
O pasteh izrivanja Boga zaveze, so govorili že starozavezni preroki, ker so se že tedaj začeli kazati znaki sedanjega globalnega razkola. V dušah tistih, ki se niso prepustili golemu pragmatizmu, se je ohranjal duh zaveze, sklenjene z Abrahamom in Mojzesom. Vera v zavezo je nenehno poživljanja duhovno hrepenenje, o katerem smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Z njim, kot smo rekli, ne iščemo zgolj predmetov in majhnih zadovoljitev, ampak se dvigamo prek vsega predmetnega, v drugost tukajšnjega, ki je Bog.
Izkušnja hrepenenja po Bogu, značilna za Abrahama, je prešla na njegove potomce. Znova jo prepoznamo pri apostolih, ki jih je Kristus vzel s seboj na goro, o čemer smo danes brali v evangeliju. Peter je tedaj ugotovil: Dobro je, da smo tukaj, Gospod. Petrova duša je vztrepetala v hrepenenju po trajni Božji bližini.
Kot je razsvetljenska pozaba Boga postala lovilec skušnjav in zla, je hrepenenje, kakor ga je občutil sv. Peter, postalo lovilec milosti. V hrepenenju se odpira prostor za Gospoda, ker je stičišče naše neodrešene narave in odrešenja. V postu naj hrepenenje napolnimo z molitvijo, Božjo besedo in ljubeznijo. To je čas, ko nam Gospod podarja milost in rešitev. Brez slabega občutka ga ne moremo zavrniti.
